Supertestna Te610 je bila takrat v akciji. Prevzel sem jo v času, ko je po hostah še ležal sneg in še dobro, da je bila na novo obuta v Dunlopove 'hard' čeveljce.
Križarim po znanih kolovozih, bolj počasi, ker pesek mestoma prekriva sneg in tudi led, ki se s še tako ostro nazobčanimi pnevmatikami ne razume najbolje. Na ledu pomagajo kvečjemu kovinski žebljički ali pa zelo, zelo mirna roka, popolnoma poravnan motocikel in nič, ampak res nič zaviranja. V glavnem, led ni ravno podlaga, po kateri bi imel željo šofirati Husko.
Zato zapeljem na stranski kolovoz, po katerem razen osamljenega sprehajalca ni hodil (kaj šele vozil) nihče. Dobro, pa kakšna divja sled sem ter tja prečka pot. Znan teren se rahlo spušča, moped med nogami neprestano narahlo pleše, gume kar dobro grabijo po, kaj pa vem, približno 20 centimetrov debeli beli brozgi. Ampak gre lepo, še posebej, ker ni nobenih vzponov ampak se pot, kot sem že omenil, neprestano spušča . . Hm . .
Kur**, te poti pa ne poznam. Iznenada se ozka pot, po kateri bi se Patria verjetno že zagozdila, konča in znajdem se sredi nekaj grmičev, podrtih dreves, z dveh strani obdan s strmim bregom, za mano prevožena 'cesta', pred mano pa se odpira zanemarjen travnik, če temu lahko tako rečem. Peljem naprej in prisopiham do kakšna dva metra globokoga grabna, po katerem teče potok. Razen za dolg korak širokega curka vode je vse v snegu in ledu, jaz pa s prednjo pnevmatiko že napol v grabnu naslonjen na smreko tuhtam, kaj čem zdaj. Na oni strani se vidi urejen travnik in dozdeva se mi, da cesta ni daleč.
Nobene velike želje nimam po hladni kopeli, še manj pa bi rad videl Husqvarno ležati sredi potoka, po možnosti z vodo povsod tam, kjer ne bi smela biti (beri: uplinjač, zračni filter, da ne govorim o električni napeljavi). Ampak mislim, da bi šlo. Če sredi potoka 'nabijem' gas v prvi prestavi, bi nekako moral skočiti čez breg na ono stran. Hmm . . In tako študiram, gledam snežno sled, po kateri sem prišel, gledam vodo, gledam graben pred mano, prestavim v prvo prestavo in malce privijem plin, popustim prednjo zavoro . . Pa jo po nekaj centimetrih drsenja proti jami spet močno zagrabim. Prekleto, takole ne bo šlo. Treba je s šusom, brez obotavljanja, tako kot to počno strici na trial motorčkih na eurosportu.
Ni trajalo več kot dve sekundi, pa sem pristal na drugem bregu. Jeeees! Sploh ni bilo težko: gravitacija me je sama spravila dol, potem pa hiter zasuk desnice, telo naprej in glej ga hudiča, uspelo je. Za trenutek pomislim, da se mora takole počutiti Miran, ko se pripelje v Dakar. Eh, občutek po 14 dneh puščave mora biti še boljši. Ampak tudi tole ni slabo. Da se ne ustrašiš. Veš, da zmoreš. Da potem vidiš, da ovira niti ni tako zajebana, kot je delovala, ko si jo posrano opazoval z druge strani.
Motor itak zmore. Vzmetenje, agregat, ostre gume - vse je narejeno tako, da prepeljejo še veliko težje prepreke. Ovira je le v glavi. In zmaga nad tako težavo te osreči, kot . . Eh, že nakladam.
V glavnem, fajn je. Enduro, namreč.
P.S.: A lahko pride na test kakšen haaaard, prosim zelo lepo?
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj