Elektrika že, elektrika, ampak koliko nje za naš premik v službo in nazaj?
Tematika je v teh mesecih in letih pogosto na tapeti. Človeštvo je začelo sumiti, da njihove (dnevne) migracije vendarle požrejo preveč naravnih virov (zraka, nafte in drugih surovin), a se udobju avtomobila seveda ne želi odreči; konec koncev bi bilo to slabo za biznis, za delovna mesta, temu pa se seveda spet nočemo odreči.
Vseeno v avtomobilskem svetu prihaja do precej korenitih sprememb: zatreti želijo 'umazane' dizle in jih kar najhitreje nadomestiti z električnimi vozili, kar je morda korak v pravo smer, a vseeno: če električno energijo ustvarja premog, potem (govorim na pamet in čez palec) nismo naredili nič. Da se razvijajo alternativni načini pogona vozil, je že lepo in prav, a imejmo pri tem v mislih, da v vsakem primeru med vožnjo do službe in nazaj vlačimo vsaj deset-, če že ne dvajsetkratnika (priljubljeni veliki mestni terenci) naše teže in pri tem so električno gnani avtomobili zaradi teže baterij le še na slabšem.
Zdaj pa k rešitvi oziroma k eni od možnih rešitev: kolo. Teža vozila doda k skupni masi, ki jo je treba premakniti iz točke A v točko B, le desetino. Težavica: v službo se bomo, čeprav le iz Brezovice do centra Ljubljane, pripeljali prepoteni in smrdljivi (ne, utrujeni pa ne – vožnja nas bo zbudila bolj kot jutranja kava!).
Stopimo korak dlje: električno kolo! Je približno dvakrat težji od običajnega bicikla, a še vedno o-ho-ho lažji od avtomobila. Dosegi z enkratnim polnjenjem že dosegajo več kot 100 kilometrov, cene postajajo dostopne, stroškov registracije (za zdaj) ni, poraba električne energije v primerjavi z avtomobilom pa je zanemarljiva …
V nič vas ne silim, le namig: ko boste imeli priložnost, ga preizkusite. Potem se bomo pogovarjali dalje.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere