Zgodbica o Človeku s skrajnega vzhoda Slovenije v pisani obliki.
Že zunanjost je dala vedeti, da avtomobil ni v najboljšem stanju: na blatnikih in robovih zadnje šipe je zobe kazala rja, zadnjič ga je verjetno opral aprilski dež. Leva bočna opora na voznikovem sedežu, pomaknjenem čisto nazaj, je bila natrgana, da je ven štrlela umazano rumena pena. V predalih in tudi kar tako, prosto po Prešernu, so ležale uporabne in manj uporabne reči, nekatere so verjetno že poganjale korenine. Vprašanje, kdaj je nazadnje videl cev sesalca. Koliko je imel Golf iz tretje generacije prevoženih kilometrov, nisem razbral, ker je na malem digitalnem zaslonu utripalo neko opozorilo – a glede na to, da je dizelski motor ob zasuku ključa zdravo zaropotal, mu ni hudega. Čeprav je bil sedeža predaleč nazaj, ga nisem premikal, ker sem se bal, da bi lahko polomil mehanizem in bi lastniku verjetno ne ugajalo preveč, da si nekdo njegovo Trojko nastavlja po svoje. Sicer pa je sklopka prijela bolj proti koncu in je kar šlo … Ne glede na žalosten videz se je avtomobil solidno peljal, a če bi kupoval rabljenega, bi se takšnemu ognil že ob ogledu fotografij v oglasu. A vrnimo se kakšnih devet minut v preteklost.
Prvič se mi je zgodilo, da je na mojem kombiju posvetila lučka za gorivo. V redu, bom dolil na avtocesti čez kakšnih 15 kilometrov. A Ducato, izdelan v približno istem času kot Golf Trojka, se ni strinjal – ugasnil je ravno na križišču, tako da sem ga lahko ustavil varno ob cesti, vklopil vse štiri smernike in se napotil do prve hiše, ki je na sončno jutro kazala življenje – do gostilne. Po opisu zgodbe sem v roke dobil ogromno prazno kanto, po vprašanju, kje je prva bencinska črpalka, pa še šop ključev. »Samo naravnost v to smer, ne moreš falit,« je pokazal proti vzhodu.
In tako sem se našel v tem belem Golfu tretje generacije z misijo napolniti prazno posodo za nafto.
Zdaj pa si odgovorite: kdo od vas bi naredil enako? Poznate koga z bleščečim avtomobilom, ki bi ga posodil neznancu v težavah? In kakšno mnenje bi si ustvarili o lastniku zanemarjenega, podrtega Golfa, če vam ne bi povsem po človeško ponudil roke? Mogoče pa njegov odnos do dizelsko gnane kočije ne kaže malomarnosti, ampak le tega, da mu je bolj kot zloščena pločevina pomembno kaj drugega.
O zgodbi tudi tukaj od 5:24 dalje:
V zameno na koncu ni hotel nič, niti runde. Še dobro, da sem na Petrolu pljunil nekaj nafte tudi Golfu.
Domov sem se vrnil z dobro izkušnjo, okusnimi domačimi jajčki in vrhunskim bučnim oljem. Pridem še kdaj!
P. S.: Poslušajte besedilo!
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del