Ne bom rekel, da je treba nazaj na frgazar direkt šalthebl ketno zajlo premzo fertig. Itak - razvoj nekam more it. Ampak razmišljanje o učinkih elektronskih pomagal mogoče ni odveč.
ABS. Stisneš ročico do konca in senzorika, elektronika in elektromotorčki naredijo svoje, motor se ustavi brez zdrsa, motocikel ostane na dveh gumah, motoristova koža pa cela. Ni kaj, finofajn, priporočam ga motoristu, ki bo pri triintridesetih nabavil svoj prvi motor. Ampak - če bi lahko, bi mu predlagal šolo motokrosa, endura, triala in supermota. Najbolje, da bi se prijavil kar na državno prvenstvo v kateri izmed kategorij in - treniral. Dobil občutek v prste desnice in v desno stopalo. Hitrost misli in reakcije mišic je zagotovo primerljiva z elektroniko, le vaditi je treba in le na primernem poligonu je mogoče v dokaj varnih razmerah občutiti, kako je, ko se gladka guma ustavi na mokrem asfaltu in voznik skupaj z motorjem zgrmi v bale sena. Ter skapirati, da krčevito zaviranje povzroči dvig zadnjega kolesa in posledično izgubo stika gume s podlago, da trenutek zdrsa še ne pomeni padca, da ni kar tako prednji kolut (zamislite - celo dva imajo nekateri motorji) večji od zadnjega. Vsega tega se ne da naučiti na nobenem simulatorju, iz nobene knjige, iz nobenega PDF-a. Kilometri učenja so potrebni in veliko časa - tega pa večina nima.
ASC. Ali kakorkoli se že imenuje sistem za nadzor proti zdrsu zadnjega kolesa. BMW ga poimenuje Automatic Stability Control, Ducati pa Ducati Traction Control. Mogoče niti ne gre za enako zadevo, ampak v grobi osnovi gre za to, da motorist lahko sredi zavoja odpre plin, elektronika pa prepreči zdrs. Recimo, pustimo detajle. E, spet elektronika razmišlja namesto nas. Spet neki senzorčki nadomestijo občutek voznika, da ne naredi traparije. Podobna zgodba kot pri ABS-u.
GPS. Si že predstavljam SND (spoznavanje narave in družbe, če ste pozabili) v četrtem razredu osnovne šole čez 10 (sem rekel preveč? ) let. Garmin bo v didaktične namene častil navigacijske sisteme in otroci se bodo po googleearth-u sprehajali po virtualnem svetu, tovarišica bo naložila cilj in šli bodo na orientacijski sprehod. Koga boli ku*** za lišaje na severni strani debel, za položaj sonca in kompas, da ne govorim o intuiciji, če imamo pa GPS. Seveda, če bo Janezek zavil s poti da bi s Tončkom kadila srobret, bo to tovarišica takoj videla na svojem prenosniku in dobila bosta virtualen šut v virtualno redovalnico in Janezkova mama bo na Blacberry dobila vabilo na video konferenco s prfokso. Mimogrede en namig: elektronsko GPS cestninjenje, prehitra vožnja, kazni, elektronsko bančništvo . .
Kaj želim povedat? Da je navigacijski sistem spet ena naprava, ki poneumlja čudežno človekovo pamet. Ne rečem, da ga ni fino imet v avtomobilu, ko iščeš Via del Kazzo 13 sredi Milana, ali pa ko se s KTM-om 690 Rally znajdeš sredi ničesar na saharskem pesku, ampak - bodite no malo kritični. Ni treba, da tista pič** že v Ljubljani nabija, da se moraš na obvoznici držati desne, da boš zavil proti primorski. Do Milana te lepo usmerjajo table nad cesto in namesto 'čez 1, 7 kilometra se držite desno' poslušajte Eldo Viler ali pa Radio Virgin. Če bo šlo tako naprej, naši otroci ne bodo znali v trgovino brez đipiesa.
Itak, pretiravam. Verjetno. Ali pa ne? Ampak ej - zadnjič sem ustavil kamjonarju, ki je štopal proti Štajerski. In veste, kaj počne med vožnjo svojega Actrosa? Na prenosniku gleda filme! Itak, če ima pa aktivni tempomat, radar, opozorilo za prečkanje črte in kaj jaz vem kaj še vse.
Še ena stvar je strašljivo dobro narejena - Segway, ki nadomešča človekov občutek za ravnotežje.
Raba organe krepi, ob neuporabi pa zakrnijo. Jebemti, da je nekaj na tem . .
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj