Crossrunner je zelo dober motor!
Kar pa še ne pomeni, da je tudi lep, ampak pustimo zdaj to.
Nad telim Hondinim stvorom sem izredno pozitivno presenečen. Če bi ne vedel, da gre za Hondo, bi pomislil, da je KTM izdelal štirivaljnega SMT-ja za motoristke. S tem ne mislim nič slabega!
Motocikel se zaradi nizkega zadnjega dela zlahka zajaha, pa se vseeno ne sedi prenizko. Motor ne cuka (kot Dorsoduro 1200 v programu sport), a še vedno zelo spodobno vleče. Značilni sunek V4 agregata nekje pri 6.000 vrtljajih (govorim na pamet, lahko da sem zgrešil za tisočaka gor ali dol) je še vedno prisoten. Zavore grabijo, vzmetenje ohranja motocikel stabilen tudi pri zelo agresivnih manevrih. Nad pričakovanji! Čeprav so prednje vilice klasične in ne USD. No ja, so pa zato sunki s ceste na zadnjico izrazitejši kot pri GS-u.
Z eno besedo: presenečen. Crossrunner ima tisto 'nekaj', kar manjka nekaterim ostalim Hondam (izvemši športni program), pa tudi nasplošno japonskim motociklom . . Ima osebnost in je zabaven.
Nisem si mislil, da bom to kdaj zapisal, ampak: včeraj in danes sem na tej Hondi užival bolj kot pred dvema tednoma na 1.200-kubičnem Dorsoduru.
Uf, ta je pa močna.
Še to sem hotel povedati: danes ga je sodelavec na parkirišču Andrej zajahal v kratkih hlačah in se opekel, ampak ne na izpuhu, temveč na okvirju! Hudič se segreje, da bi lahko jajca cvrl na njem.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del