Te dni sem bil ene take fine volje, da sem se neznansko veselil tridnevnega druženja z eno precej nekonvencionalno Hondo.
Plan je bil približno takle: fotru zviznem jet čelado (ker svoje nimam), nataknem najbolj čudna očala kar jih premore zbirka, v nahrbtnik zbašem japanke in brisačo, na zadnji sedež navežem spalko in armaseks, nekje po poti pa nabavim še tobak in rizle. Drugače ne kadim, ampak ej, če voziš čoperja, si pač lahko privoščim dva, tri. Peter Fonda in Dennis Hopper sta v filmu Easy Rider (le poglejte!) kadila še ene druge reči pa jima ni noben težil. Ampak onadva sta kruzala od Los Angelesa do New Orleansa ...
In potem se bom zavlekel nekam med borovce, zakuril čik in končno dojel bistvo uporniškega in svobodnjaškega načina motoriranja po svetu.
E, ni šlo čisto tako.
Prvi dan sem moral direktno s šihta v Duplje (to je nekje med Kranjem in Tržičem) in da se torta ne bi sesedla, sem jo udaril po avtocesti. Veste, vožnja z odprto čelado in z očali pri sto na uro ni več tako zelo prijetna. Spomnim se, da je foter enkrat prišel s 150-kubično Vespo domov čisto krvav, ker je pri 90 km/h nabasal majskega hrošča. Vožnja brez vizirja pred obrazom ni hec.
Imel sem dve izbiri: obesiti se na plin in skrajšati čas trpljenja ali pa spustiti hitrost na kakih 80 km/h, ko je piš še znosen. Izberem drugo možnost.
Misel na potovanje proti jugu sem opustil, saj veter ni edina reč, ki človeka na takem stroju zmoti. Tudi položaj za krmilom mi ne leži. Zato sem testiranje easy riderja omejil na relacijo Kranj-Ljubljana. In ga danes z veseljem zamenjal za moj stari, dobri kombi.
Spoštovani vozniki čoperjev - da ne bo zamere, lepo prosim. Verjamem, da vi pa ne bi preživeli ture na morje z LC4.
Vsakemu svoje.
A ni to fino, da imamo tako pestro izbiro?
Kratek test 1300-kubične Honde boste lahko prebrali v drugem avgustovskem Avto magazinu.