Lov za sončnim zahodom

10. 1. 2008
Deli
Lov za sončnim zahodom (foto: Matevž Hribar)
Matevž Hribar

Ena izmed stvari za katero sem trdno prepričan, da mi bo vedno všeč, je sončni zahod.

No, ali pa vzhod. Ja, vem da je kičasto, sploh na fotografijah. Ampak je lepo. In mirno in zelo polno, ko nekje na samem gledam kroglo, ki se potaplja tja zadaj.

Kar nekajkrat je naneslo, da me je takole odneslo. Nekam, od koder sem lahko jasno videl zahod. Ali sem se vračal z daljše fure, se oblekel v zimsko motoristično obleko prav v ta namen ali pa sem šel samo na kratek krog pred temo, niti ni pomembno. Peljem se na dveh kolesih, leno obračam desno zapestje in kar naenkrat ugotovim, da sem v senci. Tam nekje višje pa sonce meče oranžno svetlobo na bele skale. Ali pa v nekje nad Jamnikom pomislim, da se na drugi strani Jelovice zagotovo strašno lepo vidi, kako sonce tone za Alpe…

Pospešim tempo v želeno smer, v stoje rišem črte po drsečem makadamu ali se s celim životom trudim, da črni kavčuk povsem ne izgubi oprijema na belem snegu. Ne dirkam, ampak se z živahnim tempom peljem proti cilju, ker se že počasi mrači.

Ponavadi sem ga ujel, včasih pa se je že skrilo za Triglav, baraba okrogla. Barve so vseeno lepe, še posebej, če so na nebu sem ter tja razmetani oblaki, ki se ofarbajo v živo rdečo. Potem pa nazaj v dolino, naokrog čez Bled proti Kranju, skozi meglo mimo Ambroža dol proti Cerkljam… Kar nekaj takih večernih izletov se je nabralo. Fotografiral nisem skoraj nikoli.

Bluzim, a? Ja no, malce pogrešam vroč zrak topel asfalt slano morje golo kožo hladno pivo glasne base bele skale visoko travo topel vonj po borovcih mehko spalno vrečo vzhode zahode…

Ej, nula-osem bo bomba. Komaj čakam!

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"