Mopedistična zgodvina

A katere motorje sem imel? Ni jih bilo veliko, ampak nekaj zgodovine se je pa v zadnjih desetih (o mater sem star) letih nabralo. Pa poglejmo . .

9. 12. 2008

Vsega je kriv bratranec. Pravzaprav njegov dedek, ki je vnuku zapustil lepo ohranjenega avtomatskega dvobrzinca. Na cesti iz Podkorena proti Ratečam sem ga prvič šofiral, tam pri Zelencih, kjer izvira polovica Save. Pri teh letih sem sicer kar dosti poganjal pedala, ampak hej, tole so bile pa čisto druge dimenzije. Si obrnil ročko in je šlo kar samo od sebe. In to hudičevo hitro! Tam sva tudi prvič ubrisala po tleh, ker se je makadam vzpenjal, jaz sem pa sedel na prtljažniku. Ampak ni bilo hudega.

Izkušnjo sem zblebetal sošolcu Davidu in glej ga hudiča, tudi on je imel v garaži zaprašenega avtomatika rdeče barve in spuščenih gum. Napumpava, sprašujeva naokrog koliko odstotkov mešanice je potrebno doliti v benzin za kosilnico in potem računava strašne integralne enačbe, da na koncu navadno motorno olje prilijeva po odokativni metodi (od oka). Pa je spet ropotalo po vasi.

Nakar zvoham, da ima računovodkinja Fani doma takisto avtomatika. V kremno rjavi barvi, rojenega istega leta kot jaz sam in Golf, ki danes stoji pred hišo. Stvari letnika 1985 so strašno fajn. Previdno vprašam in ona mi ga velikodušno šenka. Ne vem, kaj me je takrat že naštimala mati, ampak mislim, da sem vseeno nesel sto mark za plačilo. Prvi dan, še brez izpita seveda, sem se v Očanovi gmajni zvrnil, ker sem hotel s sprednjim kolesom skočiti čez kanal, pa mi je balanca ušla iz rok. Čez nekaj minut sem ga nekaj sral po enem klancu in si na vročem kromu hrustljavo zacmaril desno nogo. Jebiga, standardna poškodba vseh lastnikov teh mopedov. Pa še gumo sem predrl v istem tednu, jo na vrtu snel in ugotovil, da menjava ni tako simpl kot pri biciklu.

Frči je kmalu dobil MF Power auspuh (katerega mi je, če me spomin ne vara, takrat Nahtigal prodal rabljenega za ceno novega), kar pa vseeno ni bilo dovolj. Davidov sosed je iz garaže privlekel belega APN 6, zdi se mi da letnika 1987. Dal sem mu 25.000 sitnih in dobil stroj z dodatno peto prestavo, široko balanco, doma predelanim auspuhom in plesnivo knjižico z navodili. Original od Tomosa. Pospeški in končna hitrost (razen z brega) niso bili kaj dosti boljši od Frčija, ki je ostal pri hiši, ampak motor je imel prestave in v prvi ni bilo klanca, katerega ne bi zmogel. Takrat se mi je verjetno zdelo, da bi lahko z njim odpeljal Erzberg! Pa smo harali po hostah, menjali žarnice in vse mogoče zajle, dirkali s Šmarjetne (ojej), hilklajmbali po blatu in med ustnicami namesto cigaret sesali dizo. Strašno zmogljiv in neuničljiv bajk je bil to.

Ko se je enkrat izpod cilindra uscalo olje in je bil potem servis dražji od vrednosti apna, je mati prišla na dan z vprašanjem:" Kaj če bi kupil nekaj boljšega, da se ne bi toliko kvarilo? " Zdi se mi tudi, da ji niso bili preveč všeč pogosti klici na pomoč, kadar je bilo moped treba naložiti v avto in odpeljati domov . . Prodal sem Automatika (mislim, da za 25.000 SIT) in APN-a (30.000 SIT, če se prav spomnim) in šel v Podbrezje gledat BT-ja. Ne ravno najlepše pobarvanega na belo, ampak dobro ohranjenega. In kako je to letelo! Na testni vožnjo privijem, gledam števec in obratomer - vau, kako to leti. Skoraj devetdeset po števcu. Dovolj prostora za dva, Marzocchi vzmetenje, disk zavora spredaj . . Raketa.

Pa so mi ga ukradli. V prvem tednu prvega letnika srednje šole. Še danes se spomnim prihoda do kolesarnice in potem - 'beteja' nikjer! Sranje. Policist je nekaj jamral, da BT-ja pravzaprav ne bi smel voziti, ker 'pade' v A-kategorijo do 125 ccm in da ga je potrebno registirati. Zato sem potem v malih oglasih iskal ATX-a, ker imajo (nekateri) enak motor, pa vseeno sodijo med mopede. In sem kupil ATX-a z BT-jevo mašino in feltnami, s pokvarjeno prednjo zavoro, skrivljenimi feltnami in precej žalostnimi plastikami. Ne vem, kako me je prepričal, 50.000 tolarjev tisti motor ni bil vreden. Kmalu zatem sem si kupil še enega BT-ja s 40 l batom, ki je letel bolje od Yamahe Aerox s Polinijem, pa tudi rahlo napiljenega NRG-ja sem pustil za seboj. Pa ne za dolgo, kmalu je 'odprlo' blajerco in mašina je šla v kose. No, pred tem sem pridelal tudi prvo kazen in ukor pri sodniku za prekrške, državna policista namreč nista imela usmiljenja do ubogega dijaka na krvavo zelenem BT-ju. To je do danes še vedno edini denar, ki so ga od mene videli miličniki.

Po celodnevni turi je grdo zaribal tudi ATX in iz teh dveh motorjev je potem v podljubelski delavnici nastal prvi Tomos Supermoto. Kratki prenosi, MF3 Power, Bing 18 in 39 l bat so poskrbeli, da je šla zadeva po zadnjem tudi v drugi prestavi. Pa še zgledal je dobro, na žalost pa je bila vožnja po cestah na tem stroju spet skregana z zakonom.

Hmm, preveč pišem, pa naj bo za danes dovolj. Drugič pa dalje o tapravih motorjih . .