Dežja noben motorist prav pretirano ne ljubi, vsaj takrat ne, ko je na cesti. So pa motorji, na katerih je vožnja med nevihto dobri volji manj škodljiva, kot bi lahko bila.
Samo s telesom se za kak centimeter približaš vetrobranu, vključiš gretje ročic na prvo stopnjo, protiblokirni zavorni in sistem proti zdrsavanju zadnjega kolesa pa sta tako ali tako že vključena in dejansko dajeta občutek, da pravzaprav sploh ne moraš pasti.
Odpreš plin, lagodno prestavljaš navzgor kar brez popuščanja desnega zapestja in uporabe sklopke . . Druga, tretja, četrta, peta, šesta, sed . . U, a je že v šesti? Pogled na armaturko to potrdi in obenem šokira, ker števec hitrosti prikazuje številko 120, omejitev na cesti, ki leti mimo, pa je, hja, rajši ne povem. Jeb***, kako ta stvar vleče!
Edina zamera po petdesetih kilometrih je ta, da ne grmi le skozi izpušno cev in komoro zračnega filtra, ampak tudi iz menjalnika - takrat, ko iz prostega teka klonkneš v prvo. Še vedno, pač eden izmed prepoznavnih znakov te mašince.
Nenagradno vprašanje - o katerem motorju je govora?
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
