63. mesto med 88 udeleženci Pokala Ajdovščina ni ravno rezultat, s katerim bi se lahko bahal, a sem z dirkaškim vikendom zelo zadovoljen.
Treninga je bilo premalo. Z motociklom sem v mesecu pred dirko naredil le toliko kilometrov, da je bil dvovaljnik zrel za odblokiranje, pa še to je bilo vsaj pol vožnje opravljene po cesti. Strašen dolgcajt, voziti 15-kilovatno žival po terenu, ki ji niti pod razno ne ustreza … Kot ste lahko razbrali iz prejšnjega bloga, sem šele dva dni pred dirko zamenjal izpušni sistem, v petek, torej na dan odhoda tja pod Nanos, pa sem v Ljubljani prevzel še dve plastiki, ki pripadata motociklu s klasično nameščenim auspuhom. Še dobro, da so imeli na zalogi. Da ju bom namestil kar dol, sem se odločil, ker prav veliko časa ni več ostalo.
Da sem originalni izpuh (tisti, ki se z dvema lulicama zaključi pod zadnjim blatnikom) pustil doma, se je izkazalo za napako, saj so tako doma ostali tudi gumijaste puše in vijaki, katere bi potreboval za namestitev spodnje plastike, tiste, ki ščiti zadnji blažilec pred blatom z zadnje gume. Pa sva s soimenjakom improvizirala z vezicami. Te definitivno sodijo na seznam petih najpomembnejših izzumov človeštva! Silvertejp tudi, seveda. Če na hitro preštejem, sva na motocikel namestila, hm, vsaj 14 vezic. Vezica, moj najboljši prijatelj.
Sobotni štart je bil šele ob 12.00, tako da je dopoldne minilo v lagodnih pripravah. Preizkusit sem šel motor, nalil gorivo, napolnil tlak v zračnice, tako kar malo bolj, za rezervo, ker sem mislil potem vprašat po boksih, koliko fantje kaj pumpajo za tako dirko. Napaka. Mislim napaka je bila, da sem pozabil vprašat in primerno sssssspustit tlak – in tako so bile gume na štartu napolnjene z 1.4 bara.
In tako guma ni imela pravega oprijema. Na trdem terenu je motor odskakoval, pri plezanju pa se je zadnja vrtela v prazno bolj, kot bi si to želel. In ker sem energijo dodatno kuril s preveč zaletavim napadanjem strmih in s skalami začinjenih vzponov, sem se po terenu bolj vlekel kot vozil. Po tem, ko sem prepeljal tiste skale nad cesto z vodnjakom, sem že pomislil, da je to zame prvi in zadnji krog ta vikend. Nič čudnega – Garminov Forerunner 310 je po prvi uri pokazal najvišji srčni utrip 209 udarcev na minuto in 172 povprečnega. Kar je veliko in preveč. Nastavil sem cevko iz nahrbtnika, močno vlekel energetski napitek in počasi, v sedežem položaju premagoval teren. Na kratko – zjeban sem bil.
Težave sem imel tudi s časovnimi kontrolami, saj sem prvič vozil na tekmi po pravih enduro pravilih. Pred dirko moraš s časovnice prepisati čase, ob katerih je treba biti na časovnih kontrolah, in te sta bili na dirki dve. Mene so pa begali redarji, ki so le popisovali tekmovalce na določenih točkah in nisem vedel – ali sem prišel prezgodaj, prepozno, naj čakam, grem mimo? Prvega sem butasto vprašal, potem sem pač peljal dalje – tako ali tako sem imel zamudo.
Proti koncu drugega kroga sem na meni bolj domačih, hitrejših terenih, želel nadoknaditi zamujeno in se končno začel premikati, kot se za dirkača spodobi. Zadnjo gumo bom za jutri tako ali tako lahko zamenjal, sem zmotno mislil. Motocikel moraš namreč po dirki pustiti v parc fermeju, od koder ga lahko prevzameš šele 10 minut pred štartom dirke prihodnji dan. No, lahko bi se menjave gume lotil na račun svojega časa, a sem zaradi možnosti preščipnjene zračnice to misel opustil. Priznam, navadno to delo prepustim vulkanizerju ali mehaniku. Po puranu, testeninah z gobami, solati, pivu in čokoladnih palačinkah sem bil nared le še za posteljo. No, za tla Fiatovega Ducata.
Pred nedeljsko dirko sem le dolil gorivo, spustil tlak v gumah na bar in gas novim dogodivščinam naproti! Oprijema je bilo več, tempo ostrejši. Razen tistega mini smetišča z velikimi, po klancu nametanimi skalami, kjer je Rado prišel čez šele tretjič, sem vse zvozil v prvem poizkusu. Prav neverjetno dobro sem se počutil in sploh se ni bilo treba ustavljati pri vodnjaku (tam, kjer je smo s ceste zavili desno v hrib), na prvo časovno kontrolo pa sem prišel 15 minut prezgodaj. Superca!
Klinc, pa superca. Levi škorenj je bil čisto masten (še dobro, da sem se ustavil in opazil! ) in ugotovili smo, da motor pušča olje. Sranje. Mislil sem, da ga je motor sam zmetal skozi iberlauf v komoro zračnega filtra (kjer ga je dejansko bilo slab deci, ampak to verjetno zaradi padcev prejšnji dan) in da zato pušča. Pol ure sem čakal Matevža, da je z Mitsubishijem skočil v bokse po liter olja, ga dolil in v ostrem tempu nadaljeval dirko. Vmes sem dvakrat, trikrat preveril olje – in vse je zgledalo okej.
Potem pa motor pokašlja. Tristo kosmatih, evo, zaribal je, sem mislil, ga ugasnil in zavil na travo. Hm, voham bencin? Odstranim sedež, posodo za gorivo, pokrov zračnega filtra (zelo preprosto! ) in gledam, če se je kje snela cev za gorivo. Vse zgleda okej? Zaženem motor in tam na zadnjem delu se divje pokadi, ko bencin iz glavne cevi špricne po izpušni cevi zadnjega cilindra. Fuck, dobro da ni kaj zgorelo! Torej, ta cevka je skočila izza jeklene zaščite, ki naj bi preprečila prav to – da se gumijasta sreča z vročo izpušno cevjo. Ta zaščita je v paketu z Akrapovičevim izpuhom še večja, a ne bi bilo odveč, če bi cev dodatno učvrstil – z vezico, kakopak. Vem za drugič.
Zdaj pa – kako popraviti dvakrat prekurjeno gumijasto cev, ki je zaradi črpalke goriva med delovanjem motorja stalno pod tlakom? Z rokava sem strgal folijo z napisanimi časi časovnih kontrol in silvertejp, ki je folijo dodatno držal na mesto. Oboje navijem okrog poškodovane cevi in dodatno učvrstim s petimi ali šestimi malimi vezicami, jih močno zategnem s kombinirkami, prižgem motor – evo, tesni! Za silo bo.
Nazaj sestavim motor in med pripravami na odhod na tleh opazim pokrov zračnega filtra. Ponovi vajo! Ko drugič poveznem sedež na svoje mesto opazim, da manjka vijak za pritrditev sedeža. Malo brskam v travi, a ker se mi mudi, ga pustim in letim dalje. Motor dela kot je treba in vse prepreke prevozim iz prve, tudi tista jarka pod viaduktom. Na cilju ugotovimo, da olje pušča zaradi prebitega levega pokrova motorja in dekletoma, ki sta popisovali čase dirkačev na štartu-cilju, grem povedat, da sem z dirko zaključil.
Matevž: »Ampak če bi imel pa tekočo kovino, bi se pa tole dalo zaflikat.« Točno, tekoča kovina! Prav je prišla Karlu za njegovega Magirusa v Tuniziji in nekaj jo je še ostalo. Najdem jo v kišti z orodjem, poderem motor na bok, vmes punca teče vprašat, koliko časa imam še do štarta (eno uro namreč lahko zamujaš) in priteče nazaj, da še 10 minut. Z brake cleanerjem razmastim pokrov, nanesem dvokomponentno zmes in čez nalepim še magični silvertejp, da še vedno mehka zadeva ostane na mestu.
»Kaj res boš štartal? Ja ja, še imaš čas, ampak morali te bomo čakati, « je pripomnila tetka na štartu, medtem ko so nekateri dirkači že zaključili drugi krog. S precej ostrim tempom sem vozil dalje, se vmes ustavljal in preverjal nivo olja in tesnenje levega 'deklca'. Zadeva dihta, juhej! Redarjev ob cesti večinoma ni več, domačih gledalcev tudi ne, zato pri tistih skalah in smeteh grešim in jih obvozim po cesti naokrog. Nikogar več ni bilo tam in če bi slučajno naredil kak salto, pa razbil motor in po možnosti še sebe, bi bilo to lahko sila neugodno. Ja, krajšal (oziroma daljšal) sem. Priznam.
Preko 'Erzberga' je šlo brez pomoči, s tem da sem pod vrhom zavil desno, saj je bilo prevoziti zadnjih nekaj metrov strmine brez pravega zaleta in pomoči tako rekoč misija nemogoče. »Ma ke si bil, « je že rahlo nejevoljno vprašal eden od tistih, ki so že podirali Red Bullov šotor na vrhu. Moja ekipa je ravnokar pritekla na pomoč, ki je na srečo nisem rabil. Gaaasaaaa! Zdaj šele vidim, kako uničen sem bil dan prej. Danes šele vozim, kot znam in zmorem. Pri kontrolni točki sem bil zagotovo prezgoden, a ker sem folijo s časi uporabil za zatesnitev cevi za gorivo, se mi pač ni sanjalo, kdaj bi moral biti tam. Silvin je kasneje povedal, da si sam čase nalepi dvakrat – enkrat na motor in enkrat na spodnji del ščitnika čelade. Vsi se učimo.
Na drugem merjenju časa ni bilo več merilcev, motokros proga pa že postavljena v svojo prvotno obliko, zato odpeljem en klasičen motokros krog, zatem spet preverim olje – še vedno ga je dosti, superca!
Potem pa nesrečni kanal pod viaduktom. Savina zadnja hard enduro guma v mehki izvedbi je bila po dveh dneh dobesedno uničena in lahko si predstavljate, koliko oprijema sem imel pri vzponu iz potoka po mokri ilovici … Nič! Zaženem se v hrib, se na sredi nehote ustavim in ker motokros škornji ravno tako niso imeli čisto nič grifa, padem in se zavalim po blatu v vodo. Sranje. Tam sem potem motor rinil in obračal po vodi kakih deset minut, dokler ni prišel mimo kolesar in pomagal potegniti zadnji meter. Hvala ti še enkrat!
Čez drugi kanal je šlo brez pomoči, a ker sem precej na silo želel prečiti strmino, sem (spet) prebil stranski pokrov motorja. Z motorja malce kaplja, nivo v cevki na desni strani okvirja je še nad minimumom. Blaten pripeljem do cilja, parkiram v parc ferme, zabrišem dol prepotene cunje, odprem hladno pivo (Gorenjci že vedo, da brez hladilnika se pa na dirko ne gre) in sem vesel razpleta. Utrujen sem veliko manj kot pred 24 urami, ko se je zaključil prvi dirkaški dan. Zmaga!
Da mi drugega dneva niso priznali (napisanih imam 15.000 kazenskih točk), me niti ne moti preveč. Kaj, a bo drugače, če bo namesto številke 63 zraven štartne številke 942 pisalo, hm, 54? Ta vikend sem se zelo dobro spoznal z motorjem in se veliko naučil. Komaj čakam naslednjo!
Življenja ne gre enačiti z dirkanjem, pa vseeno lahko potegnem nekaj vzporednic. Ne vozi preveč na kol, ker boš slej ko prej dobil po jajcih. Ne ustavljaj se, ne obupaj. Koncentriraj se in ne razmišljaj in ne analiziraj, ko to ni potrebno, a vseeno nucaj pamet. Tudi in še posebej takrat, ko je najbolj napeto. Ne osredotočaj se na ovire, ampak na pot mimo njih. Ne drži mišic v krču, globoko dihaj, uživaj.
Aja, kako se je obnesla RXV? Hja, moči je več kot dovolj, z Akrapovičem se da lepo voziti tudi v nižjih vrtljajih, a je za počasno prečkanje težkih terenenov včasih motor še vedno preveč eksploziven oz. se je odzivanja treba privaditi. Za 'jebice' je malce previsoka in pretežka, na odprtih terenih gre pa super. Prižigala je dobro (veliko bolje od prvih modelov! ), ventilator je imel v vročini kar dosti dela, plastike so zelo dobro preživele padce, drugič bo potrebno le nekaj lepila za navoje pri nekaterih vijakih za plastike. Toliko zaenkrat.
foto: Matevž Vogrin Hrustk, the one and only Staša Tajana Grgovič, J. J. (ne, ni Janez Janša) in jst
