Težko si je predstavljati, s kakšno lahkoto ta stroj pridobiva kinetično energijo.
Predstavljajte si prazno cesto, po kateri se lagodno peljete s hitrostjo kakšnih 120 kilometrov na uro. Navora je sicer dovolj, da se H2 SX začne precej hitro premikati tudi v šesti prestavi, ampak recimo, da si zaželite direktni vbrizg adrenalina. Zaprete plin, stisnete sklopko in prestavite ne eno, ne dve, ampak tri prestave nižje, spustite sklopko in do konca odprete plin. Ob tem je priporočljivo, da isti hip telo nagnete naprej in z nogami močneje stisnete posodo za gorivo, ker zeleno-črna raketa se začne tako preklemansko hitro premikati, da človek dobi občutek, da možgane in z njimi pamet na mestu zadržuje le še čelada.
Ne vem, do koliko vrtljajev se je zavrtela gred motorja, niti ne, koliko je pokazal števec hitrosti. Ni bilo časa gledati …
Jutri gremo na dirkališče Estoril, kjer nam bo omogočeno prav tko: po ravnini v varnih razmerah preizkusiti program za štart (launch control) in vseh šest prestav v menajlniku.
Daljše poročilo o tem sila nenavadnem prisilno polnjenem stroju sledi …