Medtem ko doma nebo zaliva paradajz in berivko, na zahodni obali Jadranskega morja sonce pribija s kakšnimi 30 stopinjami Celzija. BMW je takoj po superstock in superbike vikendu v Misanu povabil na en sila zanimiv event ...
Organizacija je na dogodkih pod bavarsko taktirko vedno 'v nulo'. Le teden nazaj sem bil na Vespi v Rimu (torej tudi v Italiji), pa je bilo vse na hojladri. Kar ne pomeni, da je bila predstavitev Vespe z novim agregatom slaba ali brezvezna – prej nasprotno. Po Italijansko pristna, bi lahko dejal. Na BMW-ju pa dobiš kartico s paščkom za okrog vratu, na katerem piše kdo in kaj si ter kdaj moraš z zapeto čelado na glavi čakati v boksih. 10:12 – 10:54, je pisalo na moji. Ne smejte se številkam – menjave motociklov so se odvijale do minute natančno!
Ampak! Lahko nabavijo najboljše dirkače na svetu in priskrbijo odlične fotografe, ne morejo pa podkupiti oblakov. Narava ne sprašuje. In se je uscalo ravno ko sem po vožnji z običajnim S1000RR delal tretji krog s superstock dirkalnikom.
In smo čakali ...
Da znova začnemo ob 12:00, se je po nalivu glasilo oznanilo prisotnim. Pripravili so nov seznam (prav tako natančen kot prej) in ker je bila moja vožnja prej prekinjena, sem bil za naslednji bajk, superbajk satelitske ekipe BMW Motorrad Italia GoldBet, na vrsti takoj v prvi grupi, ob 12:00 torej.
12:03 – nič.
12:07 – še vedno čakamo.
Mene pa zvije.
Sumim sladoled in nek 'naraven' ananasov sok. Pizda. Tole ne bo šlo kar tako mimo. Kratka ploha ni kaj dosti ohladila žmohtne klime, vroče je. Jaz pa s čelado, zapetim kombinezonom, rokavicami in – drisko. Jebenti sladoled pa ananasov sok. Ali pa so krive včerajšnje ribe? Ma ne, tiste bi odvrgel že prej. Če zamudim rundo, me v najboljšem primeru prestavijo na konec (ko bo spet dež??), ali pa ostanem brez. Resnično si ne želim biti tisti Balkanec, ki jim je sesul excelovo razpredelnico, v kateri je za kakih 50 novinarjev napisano, kdaj vozijo katerega od štirih motorjev. Šraufa ...
Jebenti, v kengurujevo kožo se pa že ne bom podelal! Poiščem skret.
Motoristi boste razumeli: ni bolj zajebane situacije kot srati v enodelnem usnjenem kombinezonu. Zaklenem vrata in skačem pred ogledalom kot odvezan, da bi spravil s kože s švicom prilepljeno usnje. Kolnem prepoteno bombažno majico s kratkimi rokavi, grabim zdaj en rokav in zdaj drug. Verjetno je že 12:13, ko mi končno uspe. Naslednjo jebo predstavljajo škornji in kolenski ščitniki, zaradi katerih hlač ne moreš spustiti do gležnjev kot trenirke ali đinsa. Razkorak ostane nekje pri kolenih, kar pomeni, da ne moreš po človeško razširiti nog, in da bingeljna le s težavo zbašeš med stegni proti zadnji strani, oziroma proti sekretu. Župca pa pritiska ... In ker zgornjega dela enodelca pač ne želiš valjati po 'taljanski scalini, je treba z eno roko držati rokava. Skret pa je potisnjen med dve steni, da ni prostora niti za komolce. Nemotoristi si težko predstavljate, kakšen cirkus je to. Celo sranje.
Sladoled z ananasovim sokom sem v položaju Štangasingerja odvrgel kot se izlije voda iz tistega lesenega škafa za hitro ohlajanje po savnanju. Olajšanje. Hm, a bo še? Medtem za mojim hrbtom zagrmijo štirivaljni bombniki. Najprej eden, potem še eden in še dva. Tudi nemotoristi boste prikimali, da po hitrem odvajanju prija še kakšno minutko greti školjko, morda prebrati horoskop ali pa odigrati tetris na mobilnem telefonu. Ampak ni časa. Zrihtam, kar je za zrihtat', poleg rok splaknem še obraz in brez trenutka prestanka židane volje zajaham modro-rumen superbajk. Mehanik me, ko navzgor (ja, dirkalniki imajo obrnjen 'šalthebl') pretaknem v prvo brzino, potreplja po levem krajcu. No no, čemu pa je to treba? Če bi vedel ...
Trije krogi s tem in nato še trije z modro-belim in s štartno številko 33.
A če leti? Ko šus! Pravilno sem se odločil. Semering bi z vso to konjušnjico v desnem zapestju zagotovo spustil.
Več pa v najboljši avtomobilistično-motoristični reviji, Avto magazinu. Pa še to: pravkar sem požrl sladoled, en ananasov in en pomarančni sok pa še kapučino. Zaenkrat drži. Mogoče so bili pa živčki krivi?