Štetje preživelih po tednu v puščavi.
Včeraj zvečer smo sipinsko morje v nekaj urah zamenjali za zasneženo deželo Kranjsko. Kaže, da se zabava po mehkem ne bo končala prav kmalu. Komaj čakam turno smuko.
Na jugu Tunizije je bilo pa takole: predvsem sem vesel, da je celotna ekipa domov prinesla cele kosti. Kar pa ne velja tudi za tehniko.
Najprej smo s padcem pri manjši hitrosti krstili največjega med stroji, BMW-ja HP2, ki je z nekaj manjšimi poškodbami nato čas naše puščavske avanture preživel v varnem zavetju kampa. Naslednji dan je poslušnost ukazom z nožnim zaganjačem (električnega nima) odpovedal KTM 625 Super Competition. Bo že nekaj na tem, da se bivša serija LC4 ne razume najbolje s puščavo, saj smo kasneje srečali še eno avstrijsko ekipo na novem 690 Enduro R, LC8 950 S in najetem štirikolesnikom, ki je nadomestil zaribanega LC4 640. Dušo je pred tremi leti izpustil tudi moj SXC 625.
Na predzadnji etapi je odpovedal menjalnik v Yamahi WR 450 F z letnico 2005. Ker si z le tretjo prestavo voznik ni mogel dosti pomagati, smo jo naložili v kamion in v okrnjeni postavi oddirkali nazaj v Douz.
Yamaha TT 600 (tako imenovana Teta), dva KTM-a 450 EXC, druga Yamaha WR 450 F in moja prduljica KTM 125 EXC so preživeli. Seveda pa si bodo po vračanju vsi zaslužili pošten servis. Pesek pride tudi kamor voda ne, me je pred odhodom opozoril mehanik.
Za začetek en video vožnje po mestu. Mopedi so zakon!
Pa še kdaj.
Douz, Tunizija