Razmišljanje o 20 evrov visoki kazni za kolesarski prekršek v Kranju in tisočaku zaradi prekrška z motorjem v Švici.
Letos zgodaj spomladi, na začetku marca, je pozno zvečer na južni strani pred predorom Gotthard cesto pobelil sneg, nič kaj prijazen do 300-kilogramskega dvocikla na športno-turističnih gumah, ampak pustimo zdaj to ... Zjutraj po tej nočni snežni avanturi sem obstal v Zürichu. In ker sem istega dne moral še do Pariza in ker je čakanje v stoječi koloni izguba časa, (pazljiva!) vožnja z motociklom mimo stoječe kolone pa nekaj tako naravnega kot sproščeno prdenje na sprehodu v naravi, sem se namenil mirujoče Švicarje prehiteti. Z bočnimi kovčki bi šlo po sredini malo na tesno, zato pogledam v ogledalo, vklopim desni smernik, se po avtošolsko ozrem čez ramo in zapeljem po praznem odstavnem pasu mimo. »Hopla, Kekec, takole pa ne bo šlo,« sta si mislila policista v kamuflažno srebrni BMW-jevi karavanski Petici. V spremljavi lučk sta zapeljala predme in ni mi preostalo drugega kot ubogati napis 'follow me' ali karkoli se je že zapisalo pod zadnjo šipo nevtralnega policijskega vozila, torej takega brez napisov in nalepk in kar je še tega, po čemer bi pred grehom spoznal zasedo.
Na parkirišču sta prijazna gospoda v lepi angleščini prosila za dokumente, jih fotografirala in nekaj tipkala po prenosni tablici, nakar mi pride gospod povedat, da sem naredil prekršek in da bo treba plačati.
- "Koliko?"
- "1.200 švicarskih frankov."
Nič debate, nič glihanja, nič popustov. Je že v sistemu, pove.
To je znesek, enak okroglemu evrskemu jurju. Toliko seveda Gorenjec ne nosi s seboj v denarnici, niti ni prepričan, ali mu nakup z bančno kartico tak znesek sploh 'potegne'. Dam kreditno. Ne gre. Še enkrat. Zavrne. Ponudim bančno. Ne dela. Poskusimo še enkrat. Transakcija uspela! Ne vem, ali bom še kdaj tako vesel, ko mi bo nekdo izpulil tisočaka. Če transakcija ne bi uspela, bi me odpeljali do postaje, kjer bi moral odsedeti toliko časa, dokler ne bi Švicarji dobili tistega jurja. No, na postajo sem vseeno moral, ker gospodu policistu moj prevod zapisnika v nemškem jeziku ni bil dovolj razumljiv in sem moral počakati slovensko tolmačko, ki je bila, mimogrede, iz Kranja – skoraj soseda, in ko sem vendarle tudi uradno razumel, zakaj so me oglobili, so me spustili naprej v svet.
A mislite, da sem še vozil mimo kolon? Da sem si upal voziti hitreje, kot so dovoljevale grozeče obcestne table? Bemo mast, se gospodu miličniku sploh sanja, koliko takih tekstov moram naklamfati, da mi ostane neto 1.000 evrov?
Enkrat pozneje letos sem z biciklom prek križišča kranjskega zapeljal v smer, rezervirano le za pešce; če bi šel ob biciklu, za katerega sem gospej v Šenčurju odštel dvajsetaka, peš, kazni ne bi dobil, je razložil policist motorist na BMW-ju; tudi ta sila prijazen. Imeli so akcijo, ker s(m)o se kolesarji, čeprav sumim, da s prstom kažejo predvsem na ljubljanske (ker tisti so pa res nori!), malo preveč sprostili in namnožili in na cestah ogrožali sebe in druge. Nimaš kaj, sem si mislil, red je red, štirideset evrov je pisalo na nalogu, še isti dan sem nakazal polovičko, policisti konec koncev le opravljajo svoje delo.
Po teh dveh kaznih sem nekaj opazil: med vožnjo, najsi bo z biciklom, motorjem ali avtomobilom, se je često zgodilo, da sem več pozornosti kot razmeram v prometu (torej cesti, ovinkom, soudeležencem, pešcem, živalim, ograjam, drevesom, živim in mrtvim mejam …) začel posvečati, prvič, prikazovalniku hitrosti in, drugič, (skritim) policistom. Ja, v Švici še posebej. Čeprav, kot slišim, te tudi pri nas mimogrede olupijo za tisočaka.
Visoke kazni učinkujejo. Dvojno. Prvič, voziš počasneje. Drugič, strah te je hitrosti oziroma prekoračitve te oziroma kazni, ki sledi. Je tak strah med vožnjo zdrav, zaželen, dober za varnost prometa? Namesto da bi vozil počasneje zato, ker se želiš ogniti padcu oziroma nesreči oziroma posledic teh.
Razmislek o tem, ali je takšna rešitev dobra in ali obstaja zdrava alternativna, pa prepuščam tebi.