Včasih je fino prešteti do 5, preden . .
Lagano šofiram v popoldanski gužvi po južni ljubljanski obvoznici, ko se iznenada spredaj pokažejo stožci in usmerjajo dva pasova v enega. Dva avtomobila spredaj imata že vklopljene desne smernike, Pasat vzporedno z mano pa po gasu in se z registrsko tablico skoraj dotakne pred seboj vozečega Kangooja.
V Pasatu na ogromnih litih feljugah sedi fantič (recimo mu Božo) temnejše kože, na levi roki, ki drži volan, debela zlata verižica in daje vtis . . Saj veste, take majhne barabice. In kljub moji židani volji si takoj ustvarim sliko osebka, ki nima pospravljenega podstrešja. Če bi se kdo peljal z mano, bi mu skoraj zagotovo izustil kakšno v stilu "glej ga, kretena! "
Ampak glej ga zlomka, naslednji hip Božo upočasni njemačka kola in spusti predse pred menoj vozeči avtomobil. Potem z roko, na kateri se blešči tista debela zlata ketna, nazorno nakaže še meni, da se lahko vključim. A? ! Če ne bi za menoj spustil v kolono še ene punce v Twingiču, bi ga najraje povabil na pir.
Mogoče je pa Božo čist' okej poba!
