Zdaj približno razumem, kako se počutijo PR-ovci dikaških ekip, ko morajo sestaviti poročilo po neuspešni dirki. Ampak ja, zakaj bi pisali le o uspehih?
Ob zamahu slovenske zastave sem se nekoliko počasneje kot navadno spravil na motor in štartal. Ne spomnim se točno, kaj je bilo že krivo: a sem zgrešil prestavno ročico, nerodno zahajal ali bil preprosto prepočasen. In je naneslo tako, da smo v razmaku ne več kot enega metra po klancu navzdol drveli trije: na desni Rok Ostervuh (KTM), vodilni v našem razredu Sport E1, v sredini moja malenkost, na levi Janez Milavec na Yamahi.
Tudi za opis naslednjih nekaj sekund ne trdim, da bodo opisane čisto pravilno. Tako se spomnim, a glede na vse kasnejše udarce dopuščam možnost manjšega 'black- (ali pa vsaj gray) outa'.
Torej trije z do konca odprtim plinom drvimo proti ožjemu delu steze. A bo kdo spustil? Jaz že ne. Dirka je pa le dirka. In se najprej zapleteva z voznikom na Yamahi, ki je bil z njegove leve strani omejen z robom steze oziroma hribom. V tistem trenutku (to res niso sekunde, ampak stotinke!) sem razmišljal, da se bom z zaprtjem plina sigurno zvrnil, in plin še vedno tiščim do konca odprt. Morda bi res šlo skozi, če ne bi le hip kasneje zapela še z dirkačem na desni. Padcu se takrat nismo več mogli ogniti.
Koliko prevalov sem naredil, ne vem, tudi ne vem, čigav motor me je povaljal - moj, kateri od ostalih dveh v grupiču prisotnih ali me je celo povozil kdo tretji, ki sploh ni padel. Ko sem se ustavil, sem upal le, da ne bo čezme zapeljal še kdo. Nato hitro poberem svojega KTM-a in se zapeljem na rob steze, da bo naslednja vrsta lahko štartala. Peter mi prinese pokrov zračnega filtra. Zadnji blatnik štrli nekoliko postrani, balanca prav tako.
Zaradi krmila ustavim v servisni coni, ga s pomočjo kdosižebil? naravnam in odpeljem dalje.
En krog... Drug krog... Smer: boksi. Zadaj na hrbtu me nekaj, še posebno preko skokov, boli in spomnim se, da je Marko Jager enkrat s polomljenim rebrom prebodel pljuča, pa sploh ni vedel za to dokler mu niso pomagali zdravniki. To niso heci.
Slečem ščitnike in obležim na tepihu pred kombijem. Malo se mi vrti. Počitek prija. Preizkušam različne gibe - vse funkcionira, a v spremljavi precej močnih bolečin. Zato se grem pokazat še zdravniški ekipi, ki ima ta dan kar precej dela. Ali je kriva steza, naša zagnanost ali postavitev planetov, težko komentiram. Zdravnik me pretipa, posluša srce, izmeri pulz in odziv oči. Čeprav se ne počutim ravno brilijantno, je lepo slišati, da naj bi bile kosti in pljuča cela. Hvala zdravniški ekipi.
Hvala kompletni opremi; škornjem, kolenskim ščitnikom, 'body armorju', ovratnici, čeladi, rokavicam. Brez enega od teh bi me mogoče že odpeljali.
Je že prav tako, kot je. Kot dobre je treba sprejemati tudi trenutke, ko ves polomljen (ne dobesedno) ležiš na soncu ob spremljavi zvoka motorjev, med katerimi bi moral biti tudi tvoj.
Hvala vsem za pomoč, za dobre želje.
Težko vstanem iz postelje, ampak danes je že bolje kot včeraj zvečer, ko se nisem mogel niti obrniti. Lahko bi bilo tudi slabše. Sem ravno v petek, na večer pred dirko, pogledal en zanimiv film ...
P.S.1: Silvin, daj nas drugič pred štartom spet spomni, da se dve uri dolga dirka ne dobi v prvem krogu... Včasih pozabimo :)
P.S.2: Kaj dosti fotografij tokrat nimam. Če pa je kdo ujel naš prašni grupič v foto ali video zapis, se pa toplo priporočam.