Moja prva daljša izkušnja z električno gnanim dvokolesom je pustila posledice v stegenskih mišicah. Še dobro da ima pedala, bi lahko zaključili.
Evo, danes sem prevzel eSolexa. Kaj dela bicikel v uredništvu avtomobilistične in motociklistične revije? No, če smo lahko testirali Tomosovega Youngsterja, potem eSolexa ne gre spregledati, saj gre v principu za podobna vozila, le način pogona je drugačen.
Ob polni bateriji obljubljajo od 25 do 40 prevoženih kilometrov in ker vas verjetno bralce Avto magazina najbolj zanima ravno doseg, sem zadevo kanil preizkusiti z vožnjo od Ljubljane do Kranja. Indikator napolnjenosti baterije je ob prevzemu kazal skoraj popolnoma napolnjen litij-polimerov baterijski vložek, v pisarni sem ga še dodatno za približno dve uri priklopil na 220 voltov. Vsaj do Trboj bi moral zdržati.
Po Ljubljani je šlo prav fletno in če vas zanima - da, zadeva se pelje bolje kot Youngster, sodeč po prvih kilometrih. Potem pa se je začelo: na koncu Dunajske je bila na armaturki že črtica manj, v Trzinu je bila baterija le še na pol napolnjena, mimo Pirnič je že začelo nekaj utripati in ravno tam, kjer so eSolexa pred mesecem dni predstavili slovenski javnosti, pri golf igrišču pred Smlednikom, je ubožec sredi klanca kljub pomoči pedaliranja izpustil dušo. V trenutku, takoj do konca.
A kaj sem potem? Ja brcal, kaj pa čem. In da veste, eSolex ni bicikel: kot prvo, je mnogo težji (44 kg), druga 'slabost' pa je položaj za krmilom oz. trikotnik sedež-krmilo-pedala, ki niti slučajno ni namenjen zmagi na Tour De Kran. In izlet se je tako raztegnil na dve uri. Kaj češ, takle mamo.
Zdaj je francosko-italijansko-kitajski črnuh priklopljen na pristen gorenjski štrom, pa še merilnik porabe energije sem vtaknil vmes.
Se čitamo jutri, upam da bo do konca napolnjena baterija izdržala kaj več kot danes. Sicer pa sem si pravkar privoščil osem palačink z domačo borovničevo-ribezovo marmelado, tako da nekaj rezerve energije bo.