Dirkanje je zapravljanje časa, denarja, buzeriranje narave in v bližini dogajanja bivajočih ljudi in živali, način izživljanja mladostniške energije in ena sama velika norost.
Tako meni marsikdo. Stare mame, strici, poštar, prfoska za zgodovino in črpalkar na Zlato polje 1. Pa ni temu čisto tako, vsaj moje osebno mnenje je drugačno . .
Skrita želja, splet okoliščin in podpora staršev so poskrbeli, da sem dve leti dirkal s Tomosom: najprej v pokalnem prvenstvu Tomos Cup, naslednje leto pa v razredu Supermoto 125, ki je štelo za državno prvenstvo. Imeli smo srečo, mi mladi dirkači, da je koprska tovarna takrat ponudila v najem dirkalnik za pametno ceno, zato nas dirkaški dan ni stal več kot, kaj pa vem, recimo da 180 evrov. 100 za najem strašne dirkalne zverine z vso mehanično podporo, 10.000 ali 15.000 takratnih tolarjev za organizatorja, pa še nekaj drobiža za prevoz do Logatca, Ptuja, Murske Sobote, Kamnika.
Za skoraj nov enodelni usnjen kombinezon Alpinestars sem motoristu iz Vrhnike, ki si je k novi Repsolki želel tudi primerno obarvano oblekco, odkartal 110.000 tolarjev, motokros škodnje iste znamke ter čelado in rokavice sem pa tako ali tako že imel, in vsa ta oprema je zdržala obe sezoni in še več. Kombinezon, kljub praskam še vedno povsem funkcionalen, še vedno visi v omari, škornje s pridom uporablja prijatelj, čelada pa se praši na polici v garaži in dvakrat na leto nekomu pride prav. Skratka, investicija ni bila taka, da bi si moral zaradi dirk želodček polniti s suhim kruhom in vodo.
In kaj sem za ta vložek dobil? Veliko! Kdor ni ali ne bo imel možnosti preizkusiti dirke, take taprave in ne kolenčkanja na cesti, nikoli ne bo vedel, koliko vozniškega znanja se pridobi tam. Pomislite, da pri hitrosti kakšnih 80 (mogoče tudi več, čeravno ti Tomosi niso bile neke hude formule) kilometrov na uro drviš po ciljni ravnini vštric s sotekmovalcem in tuhtaš, če ti bo zneslo po zunanji strani priti iz zavoja pred njim. Držiš poln plin in opazuješ dirkača z istim ciljem, medtem ko tečejo desetinke.
Bamf, on zavira, ti zavreš hip kasneje, teleskopi počepnejo in zadnje kolo se za hip odlepi od asfalta, trenutek za tem pa že gledaš v izhod ovinka in zopet držiš desno zapestje do konca privito. Baaaam, baaaaaaaam, baaaaaaam . . Včasih uspe, včasih tudi ne. Včasih te želi tekmovalec izriniti v travo in se v zavoju nasloniš na njegovo krmilo, včasih je treba odnehati in poiskusiti pri naslednjem ovinku. Takoj po štartu je navadno gužva še večja, saj bi se radi v ospredje prebili trije, štirje dirkači. Veste, kako hitro je treba takrat reagirati? V eni sekundi se lahko zgodi, uff, ogromno, na tebi je, ali boš iz godlje prišel prvi, ali pa boš ubrisal po tleh. Včasih SKORAJ ubrišeš po tleh ker, kaj pa vem, pač popusti prednja ali zadnja guma, pa se po nekem čudežu, skreganem z zakoni fizike, rešiš.
Ogromno sem se naučil v teh dveh sezonah. In kaj mi to pride prav zdaj, če ne dirkam več? Kaj da ne, vsak dan dirkam. Ne dobesedno, ampak izkušnje iz dirk pridejo še kako prav tudi na cesti. Promet ni za mevže. Treba je biti pogumen, a hkrati vedeti, da te cesta lahko pokoplje. Fantje in punce, ne se bati motocikla, ampak vedite, da je lahko vsaka vožnja zadnja. Treba je opazovati druge avtomobile, zorne kote njihovih šoferjev, predvidevati situacije in misliti, kaj te lahko čaka za naslednjim ovinkom. Opazovati podlago in čutiti, kaj se dogaja pod kolesi. Prvelika hitrost pred ovinkom ali pa pesek na asfaltu? Ne se ustrašit, vse se da speljat. Na katerem koncu ceste se držati, ko ti nasproti vozi kolona vozil in kje takrat, ko slediš avtomobilu pred seboj? Kako ukrepati, ko se promet na avtocesti hipoma ustavi in ti grozi nalet v rit?
Dirkanje na zaprti pisti je urjenje uma. Naporno, a učinkovito in prijetno. Če imate možnost, poizkusite. Če boste znanje znali pravilno uporabiti tudi na cesti, bodo izkušnje vredne več kot deset varnih voženj skupaj. Dajte, pojdite dirkat zato, da se boste imeli fino in pridobili izkušnje in ne zaradi nekih plastičnih pokalov in kičaste večerje, ki jo enkrat letno priredi zveza.
Prejšnji teden, ko smo v logatcu primerjali 150 in 750-kubičen supermoto, me je zagrabilo, da bi . . Ja, da bi odpeljal dirko ali dve.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja