O samokontroli, drugič: Zakaj pa ne?

14. 4. 2013
Deli
O samokontroli, drugič: Zakaj pa ne?

Nadaljevanje razmišljanja iz prejšnjega bloga o tem, kako so nas, udeležence v prometu, kastrirali.

Zavedam se, da sem v prejšnjem zapisu pretiraval. Niti pod razno ne pričakujem, da bo prometni minister (kaj pa vem, kdo ima to funkcijo ta hip) prebral Avto magazin ali tole spletno stran: »Uau, pa res!«, stopil pred parlament (ali kdorkoli ima to že čez, kaj pa jaz vem) in rekel: »Uvedimo zakon, ki bo dovoljeval največjo hitrost, primerno trenutnim razmeram.« Utopija? Za ločilo bom uporabil vprašaj, in ne pike, pa naj si po prebranem vsak razlaga po svoje.

Težava ni v zakonih niti v piscih le-teh. Mi imamo problem, ker se v prometu ne znamo vesti odgovorno in varno. Roko dam v ogenj, da bi bile Žale v dneh po uveljavitvi 'samokontrole' črne kot oblačna noč in da bi na kliničnem centru zaradi prezasedenosti zdravnikov vpoklicali še tabornike z opravljenim tečajem prve pomoči. Ljudje bi objestno noreli po vaseh, dolinah, avtocestah, kar bi ventili dali in še hitreje, in povsod bi škripale gume in krivila bi se pločevina in brizgala bi kri in, uf ja, o prometnem masakru bi poročali po vsem svetu. In tisti gospod minister bi klical na uredništvo Avto magazina: »Kaj pa zdaj?«

Vdihnite, izdihnite, preberite naslednji stavek in si iskreno odgovorite. Kako bi vozili, če bi država dala nekomu koncesijo za uničenje vseh (aluminijastih) znakov s številkami 30, 50, 70, 100 in 130 in bi obveljalo eno in edino pravilo: pelji razmeram primerno? Bi vas bilo na cesti strah? Svoje nesposobnosti, precenjevanja sposobnosti drugih?

Seveda obstaja tudi druga možnost: satelitski nadzor vozil in samodejno prilagajanje hitrosti glede na položaj vozila. V mestu toliko, na avtocesti toliko, v črnokalski ovinek točno toliko in nič več. To leta 2013 ni več nobena znanstvena fantastika, temveč le vprašanje prilagoditve infrastrukture in vozil. Mi pa ostanemo le še vedno bolj neumni opazovalci robota, ki nas bo vodil skozi življenje.

Začeti je treba pri mladih. Jih naučiti uporabljati svojo lastno, ne le ubogati nekoga drugega pamet. Jih poučiti o vseh podrobnostih, ki sem jih omenjal v prejšnji številki revije, in še o tisoč drugih. Pokazati razliko med dirkanjem kot športom in vožnjo v službo. To bi bil lahko predmet v šoli, ki tako in tako kot sistem potrebuje nekaj svežine.

Ne merim le na promet ...

Kako pa bi vi ravnali, če vas ne bi nihče omejeval? Bi pijani divjali po celovški, z dirkalnikom za motokros rili po njivah z mlado pšenico, kradli bombone in soseda zmerjali z idiotom?

P.S.: Ko sem pisal tole kolumno za revijo Avto magazin, še nisem vedel, da se bom kmalu preizkusil v vlogi predavatelja. Fotografija je s predavanja o fiziki in motociklizmu ljubljanskim srednješolcem ...

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere