Vem, zgodi se lahko vsakomur. A vseeno menim, da šteje vsak najmanjši trud, da motoristična sezona poteka brez žrtev.
K boljši prometni varnosti vsak prispeva po svojih močeh: inštruktor varne vožnje z znanjem, ki ga prenaša na tečajnika, policist s poostrenim nadzorom, trgovec z nasvetom, da naj motorist namesto črne vzame fluorescentno rumeno čelado, serviser z dobro opravljenim delom in skrbno preverjenim tlakom v gumi, župnik z dobrimi mislimi in žegnano vodo, novinar z opozarjanjem na črne lanske številke in na to, kaj naj bi bilo treba storiti, da bo nesreč manj, cestar z metlo …
In potem kljub vsemu temu đumbusu pred težko pričakovano sezono: 'crash, boom, bang'. V dveh lepih dneh smo izgubili dva prijatelja. Ob tem mi je prišlo na misel, da bi z vami delil tri osebne izkušnje svojih padcev, ki so se na srečo končali brez težjih posledic:
1. O tem, kako sem na (skritem) ledu zvrnil Husqvarno TE 449, sem pisal leta 2011, ampak naj le spomnim: »Ne divjajte, kadar greste jezni na motor. No, takrat bo najbolje, da se sploh ne greste vozit.« Takrat sem bil jezen na svojo nekdanjo punco, kaj pa vem, kaj se nama je že kuhalo takrat. Skratka: jeza se je razblinila z udarcem telesa ob tla.
2. Leta 2013 sem se na brniški motokros stezi razbil dan po večernem prepiru z nekom drugim; tokrat to ni bila punca, pa saj niti ni pomembno, kdo. Skratka: na doskoku sem nerodno padel in strgal vez na desnem palcu. Doktor na Jesenicah je zadevo odlično poštimal in ostala je le tanka brazgotina.
3. Pred kratkim sem doživel svoj prvi padec na cesti. Ustavili smo se na kavi, gume so se ohladile, cesta je bila mestoma še vedno mokra od nočnega dežja – vse to sem vedel, a vseeno ne krivim niti ceste, niti gum, niti kave. Verjamem, da je bila kriva vsebina e-pošte in telefonskih klicev; tokrat v zraku niso bile niti partnerske niti družinske težave, temveč, jebiga, posel. Dobri opremi (hlače in jakna Alpinestars, škornji Forma) gre zahvala, da razen ene modrice nisem utrpel poškodb.
In ko Ivančičev Slavko potegne črto: prepiri, strah, jeza – vse to je del življenja, a naj motor ne bo tisti ventil, s katerim bi želeli sprostiti nakopičen gnoj. Še malo razširimo: tudi pretirana vzhičenost ob prvih spomladanskih kilometrih ni zdrava, zato dajmo takrat, kot je dejal zmagovalec Dakarja Mathias Walkner, zategniti uzde. Pa bomo ob koncu sezone opran motocikel pokrili z rjuho, namesto da bi s platnom nekdo drug prezgodaj pokril nas. Srečno!