Tretja dirka za svetovno prvenstvo Mx3 se je odvijala v Južni Ameriki, natančneje v Agrentini.
Po dveh solidnih dirkah v Španiji, kjer sem si privozil tretje mesto in v Franciji, kjer sem bil peti, sem zasedal 3. skupno mesto v prvenstvu. Tretja dirka pa se je odvijala čez lužo v Argenini. Motorje smo tako kot lansko leto poslali 14 dni pred tekmo, prišli pa so v zadnjem trenutku, saj je bil zračni promet v Italiji zaprt zaradi vulkana.
Jaz sem odšel na pot v ponedeljek zvečer. Leteli smo iz Italije v Madrid, iz Madrida v Bouenos Aires in Iz Bouenos Airesa v La Riojo, kjer je bila dirka. Tja smo prispeli v torek okoli treh popoldne po tamkajšni uri, ki je pet ur za našo. Najprej se je zakompliciralo, ker nas je taksist odpeljal do napačnega hotela, kjer nismo imeli rezervacije, hotel pa ni imel prostora. Po petnajstih minutah tuhtanja smo pogruntali da smo v napačnem hotelu.
Prve tri dni smo večinoma preživeli v hotelu, ker so nam rekli da je precej nevarno hoditi po okolišu, kjer smo imeli hotel. Naj še povem da sem vsak dan večerjal meso, na koncu pa ostal malce razočaran, ker sem pričakoval zares dobre zrezke. Na koncu pa so bili povprečni. Vsi smo že komaj čakali, da se začne dirka. V petek sem prvič videl progo, ki je bila na sredini avtodroma. Proga je bila izredno hitra, povrečna hitrost kroga je bila okoli 64km/h, enostavna z nekja velikimi skoki in precej spolzkim in kamnitim terenom. Pred tehničnimi smo se odpravili vsi vozniki na ogled jezera, tunela in nekega muzeja. Najbolj zanimiv je bil tunel in sicer zato, ker smo "našponali" voznika avtobusa, da tako dolgih in razsvetljenih tunelov v Evropi nimamo, pa čeprav je meril slabih 500m. Voznik je seveda verjel in ustavil avtobus da smo lahko slikali slavni tunelček.
V soboto sem se dobro znašel na progi. Imel sem dober občutek na tej hitri progi, prav tako pa sem se dobro počutil, čeprav je bilo zelo vroče. Na kvalifikacijah sem takoj naredil dober krog in bil na drugem mestu. Nato sem šel izboljševati krog, a sem zataknil rdečo ograjo in navil dvajset metrov okoli zadnjega kolesa. Po dvajsetminutnem reševanju sem uspel dobiti ključ za zadnje kolo in tako usposobiti motor. Med problemi sem zdrsnil na 3. mesto. Ostala sta mi dva kroga vendar mi ni uspelo izboljšati svojega časa in ostal sem na tretjem mestu.
Nedeljsko jutro se je začelo z nekaj dežja, a se je do našega treninga vreme že ustalilo. Prvi štart se mi je ponesrečil, ko sem potegnil iz rampe mi je motor vrgel v prosti tek. Tako sem prvi ovinek začel kot zadnji, vendar sem z dobro vožnjo napredoval iz kroga v krog in se pet minut pred koncem znašel sedem sekund za tretjeuvrščenim. Napadel sem ga z vso močjo in čez cilj sva pripelčjala vzporedno, žal sem ostal četrti.
Drugo vožnjo sem popravil napako iz prve in štartal četrti, se takoj prebil na tretje mesto in tam ostal do cilja.
Tako sem ponovno pristal na podiumu, bil sem tretji. Sigurno je bil to eden lepših podiumov ob pred dvajset tisočimi gledalci. Za sto metrov poti, ki sem jo moral narediti peš do šotora, kjer smo imeli svoj prostor, sem porabil vsaj uro, ker so me ves čas ustavljali in se slikali z mano.
Čeprav je vse skupaj bilo precej naporno, se vse poplača z dobro odpeljano tekmo in gledalci. Vzdušje je bilo fantastično. Naj še povem da se na takih tekmah zbližamo tudi vozniki. pogovarjal sem se celo s Salvinijem:)
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere