Živjo,
prejšni vikend sem odpeljal 7. dirko za SP MX3 na Slovaškem, ki je bila točno na sredini prvenstva, se pravi, da je pred nami še 6 dirk. Za mano je težak vikend, ki mi bo nažalost ostal v slabem spominu.
Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE
Vrnimo se na začetek. V petek zjutraj smo se skupaj z vso družino odpravili na Slovaško. Vozil je tudi Peter, zato smo potovali s kemperjem in prikolico, moji motorji pa so me že čakali na progi. Vzdušje je bilo na vrhuncu, razen Jernejeva poškodba (na Češkem je strgal eno križno vez, drugo natrgal, itd.) je bilo vse na naši strani. Proga mi je že na prvi pogled ustrezala in komaj sem čakal soboto.
Tudi sobota se je zečela po planu in kmalu se je videlo, da mi proga ustreza. Na kvalifikacijah sem v drugem krogu naredil prvi čas, ki ga je kmalu zatem izboljšal Salvini, poizkusil sem popraviti svoj krog in moram povedat, da jo do dveh ovinkov pred ciljem vse šlo po načrtu, potem pa sem na izhodu iz ovinka, ki sem ga poskušal odpeljati prehitro in me je posledično odneslo preveč ven, zadel traktorske gume, ki so ležale ob progi. Ni mi treba posebaj poudarjat, da se naslednjih nekaj sekund ne spomnim. No pa vseeno sem jo odnesel s celo kožo. Peš sem odkorakal iz proge do kaminona, se preoblekel in se odločil, da za vsak slučaj stopim do zdravnika, da mi izmeri pritisk im ne na hitrco pregleda. Žal pa se nismo dobro razumeli in že naslednji trenutek so klicali rešilca, ker ga ni bilo na voljo so poklicali helikopter. V slabih 5minutah sem se znašel z ovratnico privezan v helikopterju z infuzijo. V bolnici sem jih po slikanju in ultrazvoku komaj prepričal da sem ok in ko sem podpisal, da na lastno odgovornost odhajam iz bolnice so me spustili.
Nedeljo zjutraj sem se zbudil z rahlim glavobolom, ki je hitro izginil, saj sem se na motorju počutil super. Štartno rampo sem si izbral kot drugi, saj ostali kljub 10. krogom več niso uspeli izboljšati mojega kroga, razen Salvinija. Proga mi je ugajala, motiviacija je bila na višku in prvo vožnjo sem štartal 2. Takoj v prvem ovinku prevzel vodstvo in si po 10minutah privozil slabih 10sek prednosti. Čeprav sem že vohal zmago mi jo je tokrat zakuhala tehnika. Upehala se je elektrika in neznam opisati občutkov ob odstopu. Žalost se meša z jezo, ko pa sem videl team menegerja, ki je imel solzne oči pa sem se zavedal, da ni nobenega krivca, da je pač vse odvisno od sreče in nesreče.
Drugo vožnjo sem za vsak slučaj vzel drug motor, ki je bil čisto na novo revizioniran. Ponovno sem dobro štartal in se znašel na drugem mestu. Poiskušal sem pritiskati na Salvinija, ki je bil prvi, a sem žal storil napako in padel. Hitro sem se pobral in začel prebijati naprej. Čeprav sem se trudil, do konca nisem prišel, saj se mi je ugasnil tudi drugi motor.
Ostal sem solznih oči in brez besed, prav tako moj mehanik Roberto in meneger Giovanni. Žal sem s tem nesrečnim trenutkom izgubil 3.mesto in veliko točk. Ko danes pogledam nazaj, dobim samo še dodatno motivacijo za trening in lahko sem vesel, da sem še vedno v enem kosu ter si želim, da se bo kolo nesreče odvrtelo naprej.
Lep športni mx pozdrav iz Italije.
Ne veste, kam za vikend? Mogoče dobite idejo na naših spletnih straneh.