Primož se je odločil oceniti, kakšen način prevoza mu kot prebivalcu manjšega mesta na obrobju Ljubljane najbolj ustreza. Električni avtomobil, avtobus, vlak, kolo ali motocikel?
Sredi septembra že nekaj let poteka akcija evropski teden mobilnosti. Mesta zaprejo središča, ljudje se začnejo voziti s kolesi, vlaki in avtobusi, mediji so polni nasvetov in člankov o 'alternativnih' načinih prevoza. Čeprav je družba odvisna od njega, avto za teden dni postane smrtni sovražnik, orgazmična kulminacija štirikolesne, tudi medijske antipatije, pa je t.i. »Dan brez avtomobila.« Kje pa je motocikel ? Eh, dajte no, jasno, da ga ni nikjer.
Na dan brez avtomobila sem malček zanalašč zajahal dvokolesno železje - vreme je bilo s toplimi sončnimi žarki po dolgem času naklonjeno dvokolesni rajži. Šel sem in razmišljal/raziskoval/preizkusil alternativne oblike prevoza na slovenski način in štel pluse in minuse - v primerjavi z motocikli, jasno. Imam srečo, da prihajam iz osrednjeslovenske regije, iz kraja blizu Ljubljane, zato moje razmišljanje ne bo verodostojna slika Slovenije. Z motociklom na dan brez avtomobila, torej. To motoristi že itak počnemo. Vsak dan. Skozi večji del leta. Mimogrede, v evropskem tednu mobilnosti nismo nikjer niti omenjeni.
Dan se začne
Jasno, brez jutranje kave ne gre. Zapeljem se do lokalnega ponudnika kave-za-domov, ki opojno tekočino ponuja ob cesti, ki vodi v prestolnico in na kateri se dnevno drenja štirikolesno plehovje, največkrat z eno glavo v kabini. Biznis mu kar gre, kava je dobra, navija za Rossija, pravi. Na kiosku visi zastava z napisom »The Doctor«. Naš človek! Skok naprej v službo je z motociklom kratek užitek. Sodelavci rahlo privzdignejo obrvi, ko me vidijo - na »dan brez avtomobila« se spodobi, da tja prideš z avtobusom, vlakom, če ne s kolesom. Ali z električno gnanim avtom. Vse sem v tem tednu tudi preizkusil.
Elektrika
Nekateri strokovnjaki trdijo, da bo elektrika nadomestila bencinske agregate. Kako, boš potem dodajal »štrom«, ne plina?! V električno gnanem avtu (BMW i3) sem sedel prvič in moram priznati, da nisem ostal ravnodušen. Vsaj v mestih zna to biti res alternativa, vožnja z 'Bavarcem' je na nivoju, moti le omejen doseg, visooooka cena in shranjevanje odpadnih baterij. V primerjavi z motociklom neodločeno, 1:1.
Vozi me vlak v daljave
Joj, tiri - enojni, dvojni, slepi, takšni in drugačni, so v tem času slovenski hit. Dejstvo je, da je slovensko železniško omrežje predpotopno, vozni redi vlakov so nemogoči, na nekaterih delih Slovenije železnice zaradi gorate geografije sploh ni. Ne maram drenjanja, sedenja v zatohlih kupejih, ne maram biti vezan za urnik, to mi omejuje svobodo. V Milanu, na Dunaju ali Londonu primestni vlaki (če se osredotočimo nanje) vozijo na nekaj minut, potnik v resnici ne potrebuje ure. Pri nas pač jo. 1:0 za motocikel.
Deli prevoz
Moram reči, da so povezave, ko govorimo o javnem avtobusnem prometu našega kraja z prestolnico in drugimi večjimi mesti v osrednjem delu Slovenije, kar dobre. Za študentarijo in dijake idealno. Zame ne. Zopet imam enak problem skupinskega drenjanja v konicah. Poleg tega se z avtobusom cijaziš do mesta in nazaj domov v primerjavi z motociklom časovno za polovico dlje, če ne več. Nesprejemljivo. 1:0 za motocikel.
Pozor, kolesarji
Če so v večjih središčih kolesarske steze vzorno urejene, dasiravno razvajeni meščani tam stokajo, da temu ni tako, pa je na obrobju slika drugačna. Rešitve so prepuščene posameznim županom in njihovemu posluhu za kolesarjenje. Kolo v nekaterih delih Slovenije nima domovinske pravice, tudi zaradi kulturnih, zgodovinski ali geografskih razlogov. Če bi sledili nizozemskemu modelu ali pa vsaj nam bližnjemu in primerljivemu, avstrijskemu, je kolo lahko dobra rešitev za vsakodnevni prihod v službo ali šolo. Problem je slabo vreme in pomanjkanje ustrezna infrastruktura. V primerjavi z bajkom – neodločeno, 1:1.
Čas je za analizo
Če vržem rezultate na mizo, dodam še elemente motorističnega užitka, strasti, tudi zvoka in še česa, pod črto ostanem pri motociklu. Vse ostalo me ne prepriča, drugje čas (elektrika) še ni dozorel. Očitno bomo z agregati z notranjim izgorevanjem še nekaj časa puščali visoke ogljične odtise, svinjali po okolju in čakali na … Hm, elektriko? Če nas ne bo odpihnil kakšen tornado ali odnesla poplava. Še to: ob koncu delovnega dneva zavijem na parkirišče lokalnega nakupovalnega centra, parkiram motocikel v boks med drenjajočimi se avtomobili na parkirno mesto, ata v srebrnem Hyundaju pa me grdo gleda in benti ker sem mu menda zasedel mesto. Na frajerja z veliko črno štirikolesno zverino, ki je parkiral na mesto za družine, ni lajal nihče. Jutri je sobota in cesta tja proti morju prav vabi. Šel bom z motorjem, seveda, pa ne sam, v nedeljo pa bo čas za motoristične dirke. Avto bo v garaži.
besedilo in foto: Primož Jurman
