Včeraj nas je v pesku puščave Prazna četrt za vedno zapustil ljubljeni Paulo Goncalves. Živel in dirkal je pogumno in pošteno. Prazna četrt je danes tako še bolj prazna, med udeleženci Dakarja pa je čutiti strah in negotovost pred prihajajočimi štirimi etapami.
Na Dakarju 2020 se po svoje borim kot članica PR ekipe tovarniških ekip KTM, Husqvarna in Gas Gas. Novico o tem, da je na sedmi etapi relija Dakar nekaj narobe, so mi sporočili dakarski novinarji v našo WhatsApp skupino. S kolegi iz mojega asistenčnega vozila smo na bencinski črpalki kakšnih 60 km od bivaka blizu savdskega mesta Wadi Al-Dawasir poskušali kupiti vodo za kamper. Neuspešno.
»Od organizatorja smo izvedeli, da se Toby ne premika, a da ni imel nesreče. Že kaj veš?« se je glasilo sporočilo. Da se ne premika, pomeni, da ne dirka. Da stoji. In če ni imel nesreče, to pomeni le dvoje: mehanska okvara ali pomoč dirkaču v težavah. Pa tudi to, da organizator dobro ve, kaj se je zgodilo, le da tega še noče uradno obelodaniti.
Naš šef ekipe je poklical šefa Dakarja, da bi izvedel, kaj pomenijo tri sive pike na kilometru 276 aplikacije za sledenje. Najprej smo izvedeli, da Toby Price in Stefan Svitko nudita prvo pomoč Paulu Goncalvesu. Ko gre za tako hitro etapo, avtomatično veš, da nesreča ni bila nedolžna – na tem Dakarju je povprečna hitrost kar 110 km, a kljub temu nihče od nas ni pomislil, da se je zgodilo najhujše. Zadnja leta smo se razvadili, da na Dakarju ne kosi več starka s koso, včeraj pa smo se vsi zbudili. Se ponovno zavedeli, da je smrt del življenja, in da je smrt v motošportu hitra kot šport sam. Na sedmi etapi svojega 13. Dakarja je Paulo Goncalves, že za časa življenja velika legenda, na hitri peščeni ravnici umrl kot heroj in se v peščenih dirkaških nebesih pridružil Fabriziu Meoniju in mnogo drugim.
»Garažo« naše ekipe so še pred prihodom dirkačev v bivak obkrožili številni novinarji. Ključen del novice dneva je bil naš Toby Price, ki si bo včerajšnjo etapo zapomnil za vse večne čase. Odločila sem se, da dirkače ekipe zaščitim pred novinarskim hlepenjem po krvi. Novinarji so me skušali prepričati zlepa ali zgrda, da slabo opravljam svoje delo, a mi ne bi moglo biti bolj vseeno.
V bivak se je Toby vrnil popolnoma strt, z očmi, ki so jih več ur prale solze. Paulo je bil tista oseba, ki je Tobyju nesebično nudil pomoč na Dakarju 2017, ko si je zlomil stegnenico, ga bodril in z njim počakal na prihod na helikopterja. Včeraj je za Tobyja prišel dan za povračilo, le da so bile obresti tako visoke, da so ga zlomile. Padec, ki ga je utrpel Paulo je bil tako hud, da je bil vsak poskus oživljanja zaman. V svoj kamper se je dirkač, ki mu življenje ni prizaneslo s hudimi preizkušnjami, zaprl z veliki občutki krivde.
Paulo, ki smo ga vsi člani puščavske družine imeli neskončno radi zaradi njegove prijaznosti, poštenosti in skromnosti, je dirkal na motociklu številka 8 in je svoje življenje izgubil na kraju, kjer ga je najbolj ljubil: na hitri pisti dakarske etape. Kariero v puščavskem reliju je začel leta 2006. Štirikrat je Dakar zaključil med prvih deset, leta 2015 je v cilj zapeljal kot drugi, za Marcom Como. Leta 2013 je bil svetovni prvak v vzdržljivostnih relijih. Kar je najbolj tragično, a obenem dokazuje, iz kakšnega testa je bil Paulo, je, da je bil Paulo po šesti etapi šele na 46. mestu. Toda Paulo ni znal drugače: vsak trenutek svojega življenja je dal vse od sebe, vedno se je boril do konca, pogum ga ni nikoli zapustl, kot tudi plemenitost ne. Tako je do konca odprl plin, čeprav ni imel niti najmanjše šanse, da bi letos dosegel vrhunski rezultat. Mislim, da je svoji novi ekipi Hero hotel pridirkati vsaj eno etapno zmago. Vedno je pozabil na sebičnost. Pomagal je velikemu številu tekmovalcev. Pa ne le v težavah; pomagal jim je tudi z nasveti – včasih preveč. Marsikomu je pomagal, da je postal boljši dirkač in boljši človek.
»Dogodek me je prisilil, da sem sredi Dakarja, ko zares nisem hotel razmišljati o čem drugem, kot o dirkanju, moral razmisliti o smrti. O smislu življenja. Težko požrem, kar se je zgodilo. Vsi poznamo tveganje tega športa, vendar o njem ne razmišljamo. Ker če bi, potem bi ugotovili, da ga ni denarja, da ni slave, da ni ničesar, kar bi bilo toliko vredno kot življenje. Delamo, kar imamo najraje in mislimo na zmago. Osem minut čakanja na helikopter je bilo zame najdaljših osem minut v mojem življenju, kot je bilo zadnjih 200 km dirke zame najtežjih v vsej moji karieri, težko mi je bilo slediti potni knjigi in voziti. Nemogoče se je bilo osredotočiti na traso.« je povedal Toby.
Bil je na hitri ravnini, s polno odprtim plinom, ko se mu je sprožil alarm na GPS-u. Na tleh je videl ležati človeka in takoj vedel, da je zelo hudo. Na kraj nesreče je najprej prispel televizijski helikopter in z njim Luc Alphand. Skupaj s Svitkom so poskusili narediti čudež, pa se usoda ni dala. »Greš, ko je tvoj čas, na žalost je bil včeraj Paulov. Z njim sem ostal toliko časa, kot je bilo potrebno in to me zdaj pomirja. Leta 2017 se je Paulo ustavil, ko sem si zlomil nogo. Z mano je ostal vse dokler ni prispel helikopter. Kar 20 minut sem potreboval, da sem se spravil k sebi in ponovno zlezel na bajk,« je dodal.
Enako izkušnjo s Paulom je imel Matthias Walkner. Ko je leta 2016 padel na Dakarju in si prav tako zlomil stegnenico, je bil spet Paulo tisti, ki je ustavil in sprožil reševanje. »Paulo je bil neverjetno pošten. Zelo nadarjen in velik borec. Deset let je bil starejši od mene pa je vozil kot mladenič. Jutrišnja etapa bo težka za vse. Novinarji me sprašujejo, kako se počutim, ker jutri nimam izbire in moram dirkati. To ni čisto res, ker imamo vsi, v vsakem trenutku življenja izbiro. Če bom na etapi ugotovil, da si Paula ne morem niti za trenutek izbiti iz glave, se bom ustavil. Če mi bo uspelo nadaljevati, bom etapo odpeljal zanj.«
Tako smo se v dnevu, ko je organizator za motoriste odpovedal etapo, skupaj sestavili nazaj. Pomagale so preproste stvari: kakšen objem več, kakšen malo globlji pogovor pa pomfri z majonezo in kečapom, po katerega se je naš Carlos odpeljal 30 km daleč.
Jutri se življenje in dirka nadaljujeta. Vsak človek nosi popolno odgovornost za svoja dejanja, za svoje odločitve in izbire. Nihče nas ni silil, da smo prišli sem. Svojih ljubezni si ne izberemo. Vsako leto si po koncu Dakarja rečemo nikoli več, nato pa, ker smo ljudje tako narejeni, ostanejo samo lepi spomini in spet potovalke napolnimo z opremo za taborjenje. Razmišljanju o smislu tega početja smo se zato mirno odrekli. Težko je samo sprejeti, da Paula ni več med nami.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja