Miran uspešno okreva po operaciji prsta, ki si ga je poškodoval med dirko in privoščimo mu, da bo v najkrajšem možnem času ponovno sedel na motor in pokazal kaj zna na enem od relijev za svetovno prvenstvo. Z nami je delil nekaj misli in svoj pogled na trenutno stanje na sami dirki, ki se preveša v sklepni del.
Moj pogled na dirko
Ljubljana - V zadnjih dneh se srečujem z velikim številom različnih vprašanj, zato je prav, da napišem tudi sam nekaj na to temo ter opišem moje občutke in videnje ob pasivnem spremljanju dirke.
Kot že povedano je bila letošnja dirka, ki sicer še poteka, zelo nastrojena in oblikovana za lažje motorje. Torej tehnično ter hkrati tudi fizično zelo zahtevna. Takšen tip dirke je zelo dobrodošel, saj s tem zmanjšujemo hitrost in dvigujemo stopnjo varnosti. Vendar pa ob tem zaradi restriktorjev, ki omejuje moč motorja, prihaja do lepotne napake. To je tudi edinstvena poteza v avto moto športu. Tu se pa prične naše nestrinjanje z organizatorji, saj smo že med dirko na to javno opozarjali in zahtevali, da naj omogočijo enake pogoje na dirki za vse udeležence.
Verjetno se sprašujete zakaj ne gremo na 450 kubične motorje? Odgovor je povsem enostaven: ker je to bistveno dražje ter zato, ker trenutno takih motorjev, ki bi bili konkurenčni še ni na trgu. Dražje je tudi zato, ker niti teoretično s takim agregatom dirke ne moreš končati in ga je potrebno za dobro dirkanje vsaj trikrat zamenjati. Torej dodatnih 15 do 20 tisoč evrov stroškov. Če prištejemo še dodatne spremljajoče stroške in dejstvo, da smo v gospodarski krizi dobimo rezultat, da se lahko za dirkanje obrišemo pod nosom.
Vsi skupaj verjamemo, da bomo tekmovalci, organizatorji in industrija kmalu našli skupni jezik . Časa za to ni več veliko. Omenjal sem tudi varnost in faktor tveganja in takoj pridemo do moje poškodbe, ki res ni bila posledica moje napake, prevelikega tveganja ali kake nepremišljene poteze. Temu res lahko rečemo športna smola, niti ne nesreča, ker se je vse skupaj kar srečno izteklo kljub trinajstici na vsakem koraku. Še enkrat več lahko povem, da sem naredil res vse, kar se je dalo, da bi dirko nadaljeval. Končal sem tudi etapo v kateri sem se poškodoval, vendar nadaljevanje naslednji dan tehnično, strokovno in medicinsko resnično ni bilo izvedljivo. In to kljub temu, da sem bil pripravljen ponovno voziti z bolečinami, ki sem jih prestajal v 80 kilometrih moje zadnje etape na tej dirki. Odprt zlom je bil le prehuda ovira.
Kljub optimističnim napovedim okrog moje rehabilitacije z žalostjo v srcu spremljam dirko, ki še traja. Vem, da sem bil v res dobri formi ter, da sem imel dirko pod kontrolo, kot sem si to želel. Vem pa tudi, da sem tudi sam nekoliko razvajen z dejstvom, da sem zadnje sezone na Dakarju dosegal lepe rezultate. V zadnjih letih nisem niti pomislil, da je uspeh že, če dirko solidno uvrščen sploh končaš.
Dakar 2010 bi najraje pozabil, vendar ne gre, saj sem dnevno v stiku z mojimi kolegi, ki še dirkajo in so se že prebili skozi najtežje etape, saj so pred njimi le orientacijsko nezahtevne etape v stilu dirkanja WRC (relija za svetovni pokal). Dirke še zdaleč ni konec, je pa zagotovo, da večjega izpada ne moremo več pričakovati.
Verjamem, da lahko pride še do kakšnega tehničnega izpada manj zmogljivih motorjev, kot se je zgodilo to z ekipo Davida Casteuja, ki je kljub vsesplošnemu francoskemu projektu izgubila že skoraj vse dirkače. Kaj podobnega se lahko zgodi še komu, ki dirka s 450 kubičnim agregatom, vendar so na vrsti krajše etape na katere se bodo dobre ekipe znale tehnično primerno pripraviti. Kaj več notranjih informacij pa sledi v mojem prihodnjem prispevku.
Miran
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol