Dakar se je na polovici maratonske etape v Uyuniju po številu etap resda prevesel v drugo polovico, toda tista resnična polovica pa bo nastopila šele jutri z deseto etapo Salta - Belen.
Zakaj? Do tega trenutka so dirkači prevozili 4.346 kilometrov, od tega resda dve najdaljši hitrostni preizkušnji kot del prve maratonske preizkušnje relija, a etape bodo zdaj povprečno daljše, predvsem pa se selijo na hitre in spolzke makadame, ki jih verjetno ne bo zalival dež, bo pa zagotovo udarila naporna vročina. Rezultat bodo oblaki prahu, ki bodo povečali tveganje. Naraščala bo tudi napetost, ki bo dosegla vrh v (za motoriste) drugem maratonu, imenovanem Super Fimbala na razdalji Belen - Chilecito - San Juan, kjer se bo zaključila predpredzadnja etapa, motocikle bodo spet dobili v roke mehaniki in Dakar bo pripravljen za zadnja dva sprinta.
Med vodilnim in drugo uvrščenim motoristom je le 22 sekund razlike
Tako tesno je bilo v motociklistični kategoriji le malokdaj. Če bi bila jutri zadnja etapa relija, bi bilo potrebno staviti kar na šest dirkačev, ki jih po osmih hitrostnih preizkušnjah loči le slabih deset minut. Za vodilnim Van Beverenom (Yamaha) Kevin Benavides (Honda), ki jutri definitivno prihaja na svoj teren in račun (Kevin je doma v Salti), zaostaja le 22 sekund. Na tretjem mestu je Matthias Walkner (KTM), ki za vodilnim zaostaja 6 minut in 34 sekund, minuto in sekundo za njim je Toby Price (KTM), Pricea in Joana Barredo Borta (Honda) loči nadaljnih 26 sekund, medtem ko za Barredo zmagovalec zadnje etape Antoine Meo (KTM) zaostaja minuto in 55 sekund.
Dirko kot gledalec spremlja tudi Helder Rodrigues, ki je na dakarskih stopničkah stal že dvakrat, žal nikoli na najvišji, in je trenutno stanje pokomentiral z naslednjimi besedami: "Dirka še nikoli ni bila tako izenačena in tako zanimiva. Mogoče je čisto vse."
Konec je dominance v stilu Come in Despresa
Barreda, ki je letos odločno nakazal, da ima dovolj smole in napak ekipe, je dirko mestoma dobesedno strgal iz rok sotekmovalcem. Če ne bi nesrečno padel in si pri tem poškodoval kolena (po njegovi zadnji izjavi je zadeva kljub strgani vezi pod kontrolo, le bolečine so hude), bi bila zdaj slika zagotovo drugačna.
Pisati o Dakarju s ČE-ji je seveda neumno početje, čeprav mamljivo. Dejstvo je, da če si ne bi že v tretji etapi poškodoval hrbta lanskoletni zmagovalec Sam Sunderland (KTM), bi bila dirka zagotovo stokrat bolj napeta. Samu se je zgodilo nekaj podobnega kot lansko leto Priceu, in po dakarskem bivaku se je že začelo šušljati, da zmaga na dirki že naslednje leto prinese nesrečo. Vraže se od nekdaj rade prijemajo vsega nevarnega in nepredvidljivega, Dakar pa je sinonim za oboje.
Dirka je do svoje polovice tudi že izločila kar nekaj zanimivih in hitrih tekmovalcev, ki bi znali presenetiti, sploh v Argentini. Yamaha je ostala brez nadarjenega Argentinca Franca Caimija in Francoza Xavierja de Soultraita. Hero je ostal brez svojega asa Joaquima Rodriguesa, ki je lansko leto kot novinec dosegel 11. mesto in se je letos kot bivši motokrosist izkazal na mnogih puščavskih dirkah. Sunderland je že doma v Angliji, saj se je izkazalo, da hrbtenična vretenca niso bila zlomljena, le dislocirana. Če kdo misli, da je Sam prehitro zapustil dirko, se moti, saj se je po močnem padcu pobral in odvozil še nekaj kilometrov, dokler ni postopoma začel izgubljati občutka v nogah in je moral poklicati na pomoč.
In da ne bo vse le črno: odlično je na poti kraljica vzdržljivostnega relija Laia Sanz (KTM), ki je najdaljši brzinec relija zaključila na 9. mestu in je zdaj skupno na 14. mestu. Laia pa ni le tista 'neuradna ločnica', po kateri fantje ugotavljajo, ali so bili na Dakarju uspešni ali ne (biti na lestvici pred Laio ali za Laio je velika stvar), temveč tudi daleč najbolj priljubljena udeleženka relija med ljudstvom. Živimo v dobi, ko štejejo tudi všečki na socialnih omrežjih, in toliko, kot jih nabere Laia za en običajen selfie, jih ne naberejo skupaj Barreda, Sunderland in Price. Če sklenem: živce nam bo v naslednjih dneh najbolj parala motoristična flota, saj od časov Come in Despresa ni več 'običajnih osumljencev' za dakarski prestol.
Ne-bitka v kategoriji štirikolesnikov
Kot čisto nasprotje motorističnega trilerja se kaže dolgočasna ne-drama štirikolesnikov, saj Čilenec Ignacio Casale (Yamaha) vodi že od prvega kilometra dalje in si je edini spodrsljaj privoščil na drugem delu maratonske etape Uyuni - Tupiza, ko je bil tretji. Trenutno se na vrhu razpredelnice sonči z udobno prednostjo ene ure in 45 minut, medtem ko je zmagovalec lanskoletne izdaje Kariakin dirko zapustil že v 5. etapi. Če Casaleja v naslednjih dneh zamika, da po poti poje tudi kakšno empanado, si to lahko privošči. Za vrat mu ne dihata drugo- in tretjeuvščena Argentinca Ferioli in Cavigliasso.
V avtomobilski kategoriji vodstvo Peugeota in Sainza, med tovornjaki najhitrejši Kamaz
Tudi avtomobilska kategorija ne dviguje kocin, poleg tega pa je odstopilo kar nekaj karizmatičnih tekmovalcev, kot so Sebastien Loeb (Peugeot), Nani Roma in Bryce Menzies (oba Mini). Neskončne, mehke perujske sipine so zahtevale najvišji davek prav med avtomobilisti. Trenutno je z enourno prednostjo v vodstvu Carlos Sainz (Peugeot), ki je lani poskrbel za spektakularno obračanje v četrti etapi, letos pa je že nekajkrat dokazal, da ga zmaga zanima bolj kot šov in se etap, v katerih odpira progo, loteva zelo previdno. Peterhansla (Peugeot) je po zgodovinski 13. dakarski zmagi lansko leto, ki je žal vsebovala tudi poglavje 'poškodovani Simon Marčič', letos na poti počakala skala, ki mu je poškodovala blažilec in ga vrgla s trenutnega prestola. In če je avtomobilska dirka letos le za spoznanje bolj napeta, je to zasluga Toyot z Nasserjem na čelu. Na skupni lestvici se je Nasser Al-Attiyah (Toyota) vrinil v sendvič med Sainza in Peterhansla - za Saizem zaostaja skoraj uro, Peterhansel pa za njim zaostaja le nekaj minut. A ve se, Toyote so boljše na nižji nadmorski višini, Peterhansel pa je svoj naravni habitat že zapustil. Škoda je, da je razlika med Špancem in Katarcem prevelika, da bi lahko uživali v pravem bojevanju med dvema odličnima relistoma. Za drugo in tretje dakarsko stopničko pa sta ta hip v igri tudi obe drugi Toyoti ali Ten Brinke in De Villiers.
Šefa ekipe Peugeot Total Bruna Famina smo na pol poti vprašali, ali je zadovoljen, pa je odvrnil, da za zadovoljstvo še nima pravega razloga. Kljub temu, da je Sainz močno odskočil (za Nasserjev zaostanek je kriva huda morska bolezen sovoznika Baumela na drugi etapi), bo dirke konec, ko bo zmagovalec prevozil ciljno črto. Dirkači radi povejo, da je najtežjih nekaj kilometrov prav tistih zadnjih, sploh če so razlike majhne.
In če je bila za koga ta izdaja relija še posebej težka, so to tovornjaki. V kategoriji v skupnem seštevku vodi Eduard Nikolaev s posadko v Kamazu. Za njim dobrih 45 minut zaostaja Villagra z Ivecom. Villagra je doma v Cordobi in če bi mu uspel veliki met, bi bil v njegovem rojstnem mestu zares praznik.
Kako naprej in kako kaže Marči?
Do cilja v Cordobi nas torej loči še 5 težkih etap, od tega ena maratonska za motoriste, ki zna še pošteno premešati štrene na vrhu. Za slovenskega dirkača Simona Marčiča, ki je v skupnem seštevku trenutno na 79. mestu, je vsak dan Dakarja maraton. Po začetnih tehničnih težavah je Mariborčan dobro na poti, vsak dan nekoliko napreduje po lestvici navzgor, po pameti, a kljub temu napadalno. Za Marčo je cilj seveda cilj v Cordobi ter čim boljša uvrstitev v kategoriji Originals (=brez asistence).
Jutri se dirkači iz Salte podajajo v Belen. Cela etapa je strahotno dolga, kar 797 km, od katerih jih bo 373 merila štoparica. Sipin še ni čisto konec, nekaj jih bo treba prečiti na prvem delu brzinca, etapa pa bo predvsem navigacijsko izjemno zahtevna.
tekst: Tina Torelli
foto: ASO, RallyZone