Z Miranom Stanovnikom smo se pogovarjali takoj zatem, ko je objel svojega sina Martina in spremljevalko Piko in sprejel lastnoročno izdelano dakarsko figuro in glineno medaljo s številko 1. Zanju je bil po dveh nesrečno končanih relijih Miran zmagovalec, sam dirkač pa je priznal, da je izpolnil dva od treh zastavljenih ciljev: prišel je do cilja in se z doseženim 26. mestom ponovno uvrstil v elitni razred motociklistov.
Če ne bi bilo težav z vodo v agregatu in če ne bi odpovedala navigacijska naprava, bi ... »Če-ji« v dirkanju ne štejejo. Šteje rezultat. In izkušnje.
Je fino priti domov?
Uf, seveda. Vsakič znova po končani dirki bolj hrepenim po vrnitvi nazaj med domače, med prijatelje. Letališče tako rekoč pred domačim pragom je super stvar.
Najsvetlejši in najbolj neljub trenutek letošnjega Dakarja?
Kot najslabšega bi lahko izpostavil trenutek, ko mi je po prečenju vode ugasnil motor. Ko začneš zadevo reševati in jo tudi rešiš, spet posije sonce, ampak ko mašina crkne ... Rajši ne pomislim, kako bi bil jezen, če bi odstopil zaradi tako banalne napake. Eden najlepših je bil pa seveda prihod v cilj. Ali pa tista izjemno zahtevna peta etapa, ki sem jo odpeljal brez napake in končal na 12. mestu.
Govori se, da je bil to eden najtežjih Dakarjev, ampak sipine ste pa vseeno pogrešali? A niso ravno sipine najtežje?
To je bil zagotovo najtežji Dakar v Južni Ameriki, sto odstotno. Težko je bilo, ker so nam trase speljali v suhe struge, kjer se je zelo kadilo, bilo je ogromno velikih kamnov. Tam moraš biti neprestano skoncentriran, ves čas si napet. V sipinah je tudi težko, ampak tam imaš možnost biti kreativen. Spremljaš navigacijo, iščeš čim boljše linije preko vrhov, pobiraš kontrolne točke. Vse to je sicer naporno, a tvoja glava je dejavna. Nisi v krču. Letos pa je bilo veliko etap, kjer si bil omejen, kanaliziran. Pri divjanju s hitrostjo 150 kilometrov na uro po makadamski stezi ti nobena kreativnost ne pomaga. Tak način dirkanja te bolj utrudi kot sipine. Vsaj mene.
Ali organizator zavaja samo gledalce pred televizijskimi in računalniškimi zasloni ali tudi vi pričakujete 150 kilometrov sipin, potem jih je pa le za tretjino toliko?
Ja, oni napovejo 150 kilometrov sipin, potem pa ugotovimo, da so s tem mislili pesek. Torej peščene kolovoze, hitre peščene dostope do sipin in podobno. Vse skupaj morda že nanese 150 kilometrov, ampak jaz teh peščenih poti, kjer lahko voziš z visoko hitrostjo, ne štejem za sipine.
Imaš na števcu zabeleženo najvišjo hitrost na dirki?
Če se ne motim, je šlo do 167 kilometrov na uro.
Kako pa komentiraš zamrznitev rezultatov v razredu avtomobilov?
S poslovne poti jih razumem. Za znamko MINI bi bilo škoda, da bi se kateri od avtomobilov v medsebojnem boju razbil in bi prišla na stopničke Toyota. To razumem. In verjamem, da se profesionalni tekmovalci tega zavedajo in odločitev moštva spoštujejo. Je pa to težko narediti. Peterhansel je lovil dvanajsto zmago, šesto z avtomobilom ... Ampak enako se je že dogajalo v kolesarstvu, formuli ena.
Marcu Comi si dvakrat odstopil svoje gume. Koliko so bile tvoje bolje ohranjene in ali si bil zaradi te poteze na drugem delu maratonskih etap kaj počasnejši?
Če bi bile njegove čisto uničene, bi se poznalo. Pa niso bile. Ne, nič nisem izgubil. Prej dobil, ker smo tako še bolj utrdili prijateljske vezi.
Koliko Dakarjev še potrebujeta Honda in Yamaha, da premagata KTM, ki je letos zmagal že trinajstič zaporedoma?
To pač ne gre čez noč. Eno je narediti tovarniško ekipo, drugo pa ustvariti družino. In KTM ima družino. Več motorjev, več izkušenj, več povratnih informacij s strani dirkačev – tudi tistih privatnih. Več testiranj. Lahko, da že drugo leto pridejo na stopničke in morda celo zmagajo, a zelo odvisno, katere voznike bodo imeli. Če so vozniki med seboj na pol skregani, to ne pelje nikamor. To ni družina. Če se pri KTM-u šef odloči, se ukaz spoštuje. Pri Yamahi pa to ne gre, ker imajo Despreja. Pri Hondi pa Sunderlanda in Barredo, dva sicer hitra dirkača, a s prevelikim egom. Coma pa je srčen človek, ni preračunljivec. Spoštovanja vreden.
Na fotografiji, ki si jo objavil na Facebooku, si ga ujel brez majice. Videti je precej suh za vrhunskega športnika ...
Res je, ni 'nakvihtan'. Njega ni dosti več od mene, kvečjemu manj. Ni vse v mišicah.
Ali na dvotedenski dirki shujšaš?
Morda kilogram, ne več. Organizator s pomočjo prehrambenega podjetja Sodexo poskrbi, da nismo lačni in da jemo raznovrstno hrano.
Ali aprila greš v Abu Dhabi na Puščavski izziv?
Zelo odvisno od veliko dejavnikov. Rad bi šel.
Praviš, da se na vsaki dirki nekaj naučiš. Kaj bi izpostavil letos?
V Boliviji sem opazoval reakcijo na dogodek, kakršnega v njihovih vaseh verjetno še ni bilo. Presenetilo me je, kako so domačini hoteli slikati njihove otroke in dojenčke z nami. Meni je bilo to lepo. V tej revščini so hoteli nekaj dati otroku, ne sebi. Imel sem občutek, da so hoteli dati otroku spomin na dogodek, ki se mogoče ne bo več nikoli ponovil. Ne sebi, podmladku. Otroke so nam dajali na motorje in jih fotografirali.
Pa iz dirkaškega vidika?
To, da je treba vztrajati pri začrtani strategiji. Jasno, da je malo odstopanj in prilagajanj glede na situacijo. Ampak ko si poln adrenalina in misliš, da je pred tabo priložnost za dvig tempa, se je treba spomniti na odločitev, sprejeto pri zdravi pameti. Ne morem biti pri 45 stopinjah Celzija in po desetih urah vožnje pametnejši, kot sem bil večer pred tem med pregledovanjem potne knjige za naslednji dan. To sem se naučil. Spet.
Matevž Hribar,
Foto: Matevž Hribar
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj