Osvojiti naslov prvaka, zmagati, najvišje dvigniti pokal je največje plačilo za vsakega športnika. Za tem uspehom je nešteto ur trdega dela, odrekanja, bolečin in tudi veselja. Naš sodelavec, član moto uredništva pri Avto magazinu je v letošnji sezoni osvojil kar dvojno krono v motokrosu, v razredu MX2, kjer dirkajo z 250 kubičnimi štiritaktnimi motorji.
Četrtič v svoji športni karieri je postal pokalni prvak in prvič državni prvak v kategoriji MX2. Ob tem ne smemo pozabiti, da je leta 2017 osvojil tudi naslov državnega prvaka v enduru v kategoriji E3. Ob tej priložnosti smo se z Jako, ki vas redno obvešča o rezultatih dirk s svetovnega prvenstva v motokrosu in ki piše teste motokros motociklov za nas, spregovorili nekaj besed tudi o njem in o njegovi super uspešni sezoni. Po 13. letih ukvarjanja z motokrosom je to njegov največji športni dosežek.
Jaka z našim uredništvom si začel sodelovati še kot najstnik, predstavnik novega vala motokrosistov, kdaj si pravzaprav začel z motokrosom?
Na motor sem sedel pri osmih letih, kar je morda malce pozno. Za ta šport me je navdušil oče, ki je takrat tudi sam nekoliko bolj rekreativno poizkusil motokros. To je precej običajno, saj potrebuješ podporo obeh staršev, še posebej pa očeta, da sploh začneš v tem športu. On je bil tisti, ki mi je predstavil motokros in me tudi vpeljal vanj. Na samem začetku nisem toliko užival v vožnji, ko pa sem presegel neko mejo ter osvojil osnovno znanje, me je pa ta šport zares navdušil.
Se še spomniš prve dirke?
Čeprav je bilo to pred dvanajstimi leti, se dirke še dobro spomnim. Lahko celo rečem, da sem na svoji prvi dirki prejel pokal. Bila je rekreativna dirka v Semiču in ta pokal imam še danes na posebnem mestu. No, pokal smo dobili vsi tekmovalci v 65 kubičnem razredu (smeh) ampak vseeno, prve dirke in prvega pokala ne pozabiš.
Si kdaj na svoji poti do prvega naslova državnega prvaka pomislil da bi preprosto odnehal?
Tudi takšni trenutki so del življenja, ko ti vse 'pade dol' ko ti ne gre, ko ni rezultatov, ki si jih želiš ali ko načrte prekriža kakšna zoprna poškodba. A želja po vožnji in dirkanju je pri meni vedno prevladala te kratkotrajne temne misli.
Kako pomembno je da gre vsak začetnik v motokrosu, ne glede na njegovo starost najprej v šolo motokrosa, da mu pomaga trener?
To je ključnega pomena, saj je pomembno, da te nekdo že v štartu pravilno postavi na motocikel. S tem se izogneš temu, da bi se učil narobe, kar je kasneje izredno težko popraviti. Po navadi pride do tega, ko se vozniki učijo sami, največkrat z gledanjem raznih video posnetkov. Prihaja do napak, katerih se sploh ne zavedaš in kot omenjeno je le te kasneje težko popraviti.
Ob tem pa je seveda tu še stvar varnosti. S pravilnimi osnovami in tehniko si na motociklu dosti bolj varen. Meni je te osnove predstavil Aleš Zajec, s katerim sem sodeloval sedem let, kasneje pa sem sodeloval še z Jako Možetom. Oba sta mi dala ogromno znanja, za kar sem jima zelo hvaležen. Na tej točki pa bi omenil še svojega kondicijskega trenerja Tadeja Černoša, ki je s svojim delom močno pripomogel k mojemu napredku.
Kje se potem naredi razlika, da postaneš državni prvak?
Sestaviti se ti mora veliko stvari. Seveda brez znanja in tehnike ne gre. Sam sem imel v preteklih sezonah kar precej težav tudi s svojo glavo in s psiho. V zadnjih treh letih pa vse skupaj jemljem bolj sproščeno, za užitek. S tem sem nehal delati pritisk nase in predvsem začel zares uživati. Na dirko grem zato, da bom užival in to se pozna tudi na moji vožnji.
Ampak točno te besede, da želi v vožnji predvsem uživati slišimo tudi od najboljšega motokrosista na svetu, od Tima Gajserja, mar ni zanimivo?
Le tako lahko voziš najbolje. Sam sem bil v manjših kategorijah obremenjen s pričakovanji, udeleževal sem se tudi nekaterih mednarodnih dirk in evropskega prvenstva in od sebe pričakoval dobre rezultate. Sedaj mi je vse skupaj dosti lažje. Normalno je, da ko si na začetku sanjaš o tem, da boš svetovni prvak, a kasneje skozi leta prideš na tiste realno dosegljive cilje.
Kako se motiviraš, da v trenutkih, ko gredo prijatelji na zabavo ostaneš doma in oddelaš trening?
To je res iz leta v leto težje. Ampak ker vidim cilj pred sabo mi je lažje. Letos sem se na primer motiviral s tem, da že 13 let treniram za ta cilj, ki je seveda naslov državnega prvaka. Zato vem, da mi bo žal, če bom zaradi 'žuranja' vse to spustil iz rok. V letošnji sezoni se je zgodilo tako, da je Jan Pancar prestopil v kategorijo višje, Luka Milec pa se je že pred začetkom sezone na žalost poškodoval. Oba sta zelo hitra in realno hitrejša od mene, a se mi je s tem ponudila priložnost, ki sem jo zgrabil.
Velik del pri letošnjem uspehu pripisujem tudi času, ko smo morali zaradi spomladanske 'korona krize' ostati doma. Sam sem ta čas res dobro izkoristil za telesno pripravljenost. Ogromno sem prekolesaril na sobnem kolesu, veliko sem tekel in delal vaje za moč. Telesna priprava je zelo pomembna, saj je motokros izredno zahteven šport. Kdorkoli se je v teh vodah že vsaj malo preizkusil, to dobro ve.
Ali je sedaj, ko si postal državni prvak kaj drugače? Imaš več sledilcev na socialnih omrežjih, si bolj priljubljen?
Gre predvsem za lastno zadovoljstvo, saj sem ponosen na to, da mi je uspelo doseči ta cilj. Mislim pa, da sam naslov ni več tako cenjen kot je bil.
Kako pa usklajuješ treninge s fakulteto in ostalimi obveznostmi?
Tu sem zelo prilagodljiv, nimam nekega strogega urnika kot morda večina vrhunskih športnikov. Skušam pa čim bolje izkoristiti čas, ki mi je na voljo za kondicijske treninge in za treninge z motorjem. Kar nekaj časa mi seveda pobere učenje, obiskujem namreč tretji letnik Ekonomske fakultete, poleg tega pa opravljam še študentsko delo, da v družini lažje pokrijemo stroške dirkanja.
Koliko pa stane sezona motokrosa pri nas?
To je težko izračunati, a stroški niso majhni. Treba se je zavedati, da je poleg motocikla in vse opreme potrebno všteti tudi stroške goriva, gum, servisa, stroške poti na treninge in dirke, štartnine in še bi se dalo naštevati.
Kako predelan motocikel voziš? Ali danes potrebuješ zelo predelan motocikel ali je dovolj povsem serijski?
Zadnja leta vozim Husqvarno FC 250, ki je že v osnovi zelo dober, hiter in močan motocikel. Na njem so minimalne predelave, le izpuh in vpetje sprednjih vilic. Originalni izpuh sem zamenjal z Akrapovičevim izpušnim sistemom Evolution, ki doda nekaj moči in navora, poleg tega pa je tudi precej lažji. Motor enostavno lepše dela z njim, kar mi pomaga pri vožnji. Podobno sem ugotovil tudi za sprednje 'križe', torej vpetje vilic proizvajalca Xtrig. Na testiranju sva z očetom ugotovila, da se motocikel lepše pelje, da je manj tog in bolje vodljiv, manj pa sem občutil tudi sile na rokah in posledično manj zategnjenosti oziroma 'arm pumpa''. Vzmetenje je povsem serijsko, nastavljeno je po knjigi, ki je priložena motociklu.
Kaj bi svetoval vsem, ki začenjajo v motokrosu?
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so najtežji začetki. Če greš čez to, je vse skupaj veliko lažje. Vredno je vztrajati, ker se potem odpre nova dimenzija. Motokros na tem nivoju nudi veliko užitkov, adrenalina in zabave. Pa ne le to, meni je dal motokros v vseh teh letih tudi ogromno novih prijateljstev in poznanstev, prav tako pa me je v nekaterih vidikih pripravil na kasnejše življenje.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"