Po desetletni dakarski karieri je lansko leto januarja Katalonec obesil dirkaške škornje na klin in obul oranžne superge šerifa oranžne reli ekipe.
Viladoms podivjanim mladcem puščavske konjenice sicer vlada z mehko roko, a prijazna, čeprav odločna beseda, je v svetu vzdržljivostnih relijev edina mehka stvar. Tam zunaj je kruto in Jordi Viladoms to dobro ve. Njegova naloga je, da s svojimi izkušnjami in podporo pomaga dirkačem ekipe pri doseganju zmag. A dirkač iz Igualade je na svoja ramena v življenju prevzel že težja bremena. Verjetno najtežja naloga je bila zanj 'last minute' menjava prezgodaj preminulega Kurta Casellija na Dakarju 2014. To je bila naloga, ki ga je od Viladomsa zahtevala veliko več od puščanja znoja in krvi na bojnem polju. Že tako težka preizkušnja za telo in psiho, je na tnalo postavila še njegovo srce. Eden od vrhunskih fantov iz puščave je zdržal in v cilj pripeljal tik za Marcom Como. Drugo mesto je imelo okus po zmagi. Nad usodo. Nad samim sabo.
Jordi, pogrešaš izdelovanje potne knjige?
Pogrešam 'flumastre'. (Smeh). Sicer pa se še vedno, če ne še bolj intenzivno ukvarjam s potno knjigo. Za ekipo preučujem najbolj tvegane točke in nanje opozorjam fante. Ker sem večino teh poti že prevozil, lahko ponudim več dodatnih, insajderskih informacij. To počnem ponoči, ker imam podnevi druge zadolžitve in spim še manj, kot prej.
Kaj je še med delovnimi nalogami športnega managerja ekipe?
Odgovoren sem za vse tisto, kar ima zvezo z dirkačem, strategijo dirke in potno knjigo. Ko se je Marc Coma odločil, da zaključi dirkaško kariero in je odšel k ASO, je v ekipi nastala vrzel med dvema generacijama. Marc je bil nepisani vodja ekipe, vedno, nobeden od mladih dirkačev ni imel njegovih izkušenj, sposobnosti in avtoritete. Na KTM so se tako odločili, da v ekipi nastavijo nekoga, ki bo mladim dirkačem predal ves potreben know-how, vse znanje in izkušnje, ki smo jih nabrali v petnajstih letih zmagovanja na Dakarju. Naša naloga je bila, da se iz mladih dirkačev v najkrajšem možnem času napravi zmagovalce. Mene je ponudba zelo razveselila. Športniku je težko zaključiti kariero, ne glede na to, kdaj pride čas za konec. Motorji so bili vedno moje življenje, drugega nisem hotel, ta ekipa pa je kot družina.
Pa ti je oranžna barva res všeč? Domnevam, da je tvoja garderobna omara pretežno oranžna.
(Smeh). Imam dve garderobni omari. in ena je res povsem oranžna, od nogavic do gat do bunde.
In druga?
Druga je pretežno modra.
Vseeno je dobro, da je oče vztrajal, da sem kljub popolni predanosti motokrosu zaključil fakulteto.
Če od KTM-a ne bi prišlo ponudbe za službo?
Po poklicu sem elektro inženir. Moj oče ima podjetje, ki se ukvarja z elektroniko. A to bi bila zame slabša možnost. Vseeno je dobro, da je oče vztrajal, da sem kljub popolni predanosti motokrosu zaključil fakulteto. Ko sem prišel domov z diplomo, mi je rekel, da mi da eno leto - če se izkažem na dirkah, mi podjetja ne bo več niti omenil. In jaz sem se izkazal.
Pa tekmovalni nagon? Kam si ga pospravil?
To je najtežja stvar, ko nehaš. Sprememba je precej radikalna. Prej egoistično živiš v svojem svetu, v katerem je vse podrejeno zmagi. Seveda mi to zdaj manjka, a k sreči s to pozicijo, na kateri sem se znašel, še vedno tekmujem. Čutim podoben adrenalin kot tekmovalci in moj cilj je še vedno zmaga. Če ekipa zmaga, sem zmagal tudi jaz.
Od koga si se v življenju največ naučil v tekmovalnem smislu?
Zagotovo največ od Marca. Delovala sva kot ekipa, skupaj sva se učila, veliko sva se smejala in se predvsem zelo veliko pogovarjala. Uporabljala sva tudi isti sistem treninga in to sva počela na istih krajih.
Stari dakarski mački so zelo kritični glede Dakarja v Južni Ameriki. Kaj ti misliš o tem?
Mislim, da je Dakar sinonim za ultimativni izziv s svojimi specifičnimi sestavinami, ki ga delajo to, kar je. Mene sicer ne moti, da je v Južni Ameriki, kjer so čudoviti kraji, je pa res, da je izgubil na avanturi.
Emocije so bile res močne in vsega se spomnim, kot da je bilo včeraj. Spomnim se vseh besed s prvega brifinga.
Kateri od tvojih Dakarjev je bil zate najlepši?
Zagotovo prvi, Lizbona - Dakar, leta 2006. Emocije so bile res močne in vsega se spomnim, kot da je bilo včeraj. Spomnim se vseh besed s prvega brifinga. Ta Dakar je bil zame zelo poseben, saj sem prišel iz motokrosa in kot vsi te vrste sem preveč navijal gas. Peljal sem nekje med šestim in osmim mestom, dokler nisem 180 kilometrom pred ciljem zadnje etape padel in izgubil zavest.
Kateri Dakar je bil zate najtežji?
Dakar 2014 sem zaključil na drugem mestu, a ta Dakar je od mene zahteval davke vseh vrst. Zadnji dan je bil grozno težak. Nisem udobno sedel na drugem mestu. Marc nam je sicer ušel, da Cyril mi je dihal za ovratnik. Zadnji dan je začelo tudi deževati, ljudje so premikali ograje, da bi nas speljali s poti, to je v Južni Ameriki takšna grda navada, in nekaj obvozov sem naredil tudi sam. Biti moraš ekstremno osredotočen. Pa v bistvu ne gre samo zato ... Tisto leto sem v ekipi zadnji hip vskočil na mesto Kurta Casellija. To je bilo težko breme. Ne le zato, ker je bil Kurt pred svojo tragično smrtjo na višku slave in forme, temveč zato, ker se je zgodilo tako nenadoma, da so bile vse rezervacije v hotelih še na njegovo ime. In drugo mesto na koncu ... Prepričan sem, da so bila moja čustva močnejša od Marcovih, ki je zmagal.
Kako te dirkanje na vztrajnostnem reliju spremeni?
Naučiš se biti sam s sabo, pod čelado je mir. O vsem se pogovoriš, sam se odločaš. Ko se tega navadiš, se ti odpre nov svet. Sredi manjše vojne začutiš notranji mir.
Tina Torelli
foto: Red Bull Content Pool, Marcin Kin / KTM Images