S Tino čez bankino #16: Jose Ignacio Cornejo Florimo, mladinski svetovni prvak v cross-countryju

Fant z dolgim imenom in neskončnim pogumom Jose Ignacio Cornejo Florino se je leta 1994 rodil v Iquiqueju. To je isto, kot bi se rodil v samem levjem žrelu discipline, ki ga je po letih tekmovanja v motokrosu do konca prevzela. Pot, po kateri se je podal mladinski svetovni prvak v vzdržljivostnih relijih, je med čakanjem na povabilo katere od tovarniških ekip polna izzivov.

29. 8. 2017

Naj tale intervju začnem malo bolj osebno. Z Nachem sva se spoznala leta 2015 na dirki Puščavski izziv. Prav na tej dirki, kjer je leto prej Miran Stanovnik zabeležil rezultat svoje kariere in sicer peto mesto v konkurenci več tovarniških ekip. S študentom iz Iquiqueja sva bila soseda v "ulici" vojaških šotorov - tam je Nacho čez dan v peklenski vročini popravljal motor (oče ima mehanično delavnico v Iquiqueju) in zvečer po briefingu zlezel v svojo spalno vrečo. Pogovarjala sva se o vsem, razen o dirki. Včasih te za določene ljudi prešine svetla slutnja in zanj me je: naslednje leto je odličnjak iz Iquiqueja postal mladinski svetovni prvak v cross-countryju, kar je pomenilo dvojni uspeh za Čile - svetovna prvaka v obeh kategorijah sta postala Čilenca, Jose Ignacio Cornejo Florimo in Pablo Quintanilla.

Nacho, letošnji Dakar si zaključil na 28. mestu. To je odličen rezultat!

Ni in ne bi se rad izgovarjal na finančno plat, a dejstvo je, da sem celo lansko preživel v mučnem iskanju denarja, kar je nemalokrat šlo na račun treninga.

Pa vseeno 28. mesto ni slab rezultat, če upoštevaš, da je na Dakarju v motociklistični kategoriji kar 50 odstotni osip in da le dobrih osemdeset dirkačev vidi cilj.

Okej, a kljub temu bom šel naslednjič na Dakar po rezultat. In dokler tega ne bom sposoben, tja ne bom hodil. Za Dakar moraš biti vrhunsko pripravljen, kar pa je skoraj nemogoče, če ne moreš nemoteno trenirati. Rabiš veliko ur na motociklu, zato ...

Raje bi bil pripravljen za Dakar in zanj ne bi imel denarja, kot da bi šel tja in ne bi bil pripravljen na dirko.

Ko sem letos zapeljal v cilj v Buenos Airesu, bi moral biti po vseh pravilih precej srečen, a nisem bil. Želel sem si biti v prvi petnajsterici, mogoče celo deseterici. A letošnji Dakar sem moral končati že zato, ker nisem lanskega, ko sem odstopil v peti etapi zaradi tehnične okvare. No, za frustracijo, ki sem jo čutil takrat, pa sploh ni besed. Naslednji cilj je torej deseterica, za takšen rezultat pa se tveganje zelo poveča. Sicer meje premikaš progresivno, ne kar naenkrat, zagotovo pa mencanje odpade.

A reli Atakama, ki se je končal v tvojem rojstnem mestu, najbrž ni bil pod vprašajem, kot je pod vprašajem Dakar 2018.

Ne, te dirke ne bi zamudil za nič na svetu. Sicer nisem imel reli motorja, a mi ga je posodil prijatelj in smo to rešili. Dirka se je končala v mojem rojstnem kraju, kar pomeni, da sem tokrat za to, da bi se lahko pomeril s "factory guys", moral odpotovati le na start v Copiapo. Dirko sem izkoristil, da pokažem, kaj znam, da me opazi kakšna ekipa in da dobim kakšno ponudbo. To je navsezadnje moja edina šansa, da se udeležim naslednjega Dakarja.

 

Kako si prišel do sem?

Začel sem z motokrosom, a ker živim tu v puščavi, kjer je bil leta start dakarskega speciala, smo se s fanti vedno veliko pogovarjali tudi o reliju. Moj oče na primer je bil dober prijatelj s Chalecom Lopezom. S Chalecom sem šel večkrat v puščavo, tako za varnost - v puščavo človek ne gre sam trenirat - in takrat sem se naučil brat potno knjigo pa še marsikaj drugega. Vse to je bila le zabava, nobenega pritiska nisem čutil, a motivacija je bila vrhunska. Tudi sam sem nato počasi začel tekmovati na lokalnih relijih, a še vedno le za zabavo. Moja prva disciplina je bil vedno motokros, v puščavi sem le testiral samega sebe. A mi je bil očitno namenjen. Svoj prvi večji reli sem tako odpeljal leta 2014 in sicer Desafio Inca v Peruju. S prijatelji iz Santiaga smo pripravili bajk in se odpravili na pot. Že na prvi etapi sem zmagal, tako da sem drugi dan cel dan odpiral pot in ne, nisem se izgubil! Tretji dan sem bil drugi ali tretji, na koncu skupno drugi. Na tisti točki sem si moral priznati, da sem v tem pač dober. Istočasno sem se z motokrosom pričel mučiti, saj sem veliko potoval po državi, razdalje so tu enormne, dirke so organizatorji odpovedovali, tudi organizacija je bila slaba ... In ker je bil Dakar še vedno v Čilu, sem si rekel, da je prišel čas za menjavo discipline. V Peruju sem tik po tej odločitvi zmagal na dirki, ki šteje za Dakar Series, in to je bilo to. Vseeno leta 2015 za Dakar še nisem bil pripravljen, zavestno sem se odločil, da se za to ne bom prizadeval, saj sem mnenja, da je treba iti korak za korakom. Namesto tega sem šel na tri dirke svetovnega prvenstva v cross-countryju v Abu Dabi, Čile in v Maroko.

Za svoja leta si zelo moder ... Kako sicer skrbiš za mentalno pripravo, ki je pomemben del zgodbe o uspehu?

Ničesar ne držim v sebi. S športnim psihologom govorim o stvareh, ki se zgodijo na dirki, o stvareh, ki me mučijo. Postopoma se naučiš, kako čim bolj izničiti stres na dirki in kako ohraniti fokus. Kot dirkač imaš samo eno nalogo, ta pa je, da čim bolj hitro in čim varneje ter s čim manj napakami odvoziš reli. Danes recimo na startu so me okupiral prijatelji, znanci in navjači, vsi so hoteli fotko, kar na startu ni okej. Spet pa ne moreš biti neprijazen do ljudi, ki te podpirajo. Izziv je, da se ne zmedeš in z glavo ne zatavaš k luštni punci, ki se stisne k tebi.

 

Kako opraviš s strahom?

Pride. Se zgodi, da si tesnoben. In nato narediš napako na etapi. Pomembno je, kako se nanjo odzoveš, kam pospraviš strah. Bistveno je, da hitro preklopiš, se hitro pobereš. Da te ne potre.

Kako skrbiš, da si fizično fit in pripravljen na reli?

Tri tedne v mesecu čim več vozim motokros, en teden se posvečam reliju.

Kje si najmočnejši?

Rad imam pesek, in mislim, da je moja močna točka navigacija. Rad imam hitrost, a mi je spet všeč, da pri reliju še zdaleč ne gre samo zato. To je mentalni šport. Moj mogoče talent z navigacijo pa seveda marsikdaj ni obvaroval pred navigacijskimi napakami. Te zanese in preprosto slediš tračnicam hitrejših pred tabo. Včasih se obnese, včasih ne.

Kaj pa počneš na zelo normalen dan?

Rad sem s prijatelji, najraje na plaži.

Nimaš punce?

Ta trenutek ne. Je težko, ker sem zelo predan športu. Velikokrat nimam časa, ker moram trenirati. Najti moram takšno, ki bo imela rada mene in moj šport.

Kaj te motivira, da greš vsak dan prek sebe in premikaš meje?

To so moje sanje in to je moja motivacija. Motivira me tudi dolžnost, ki jo čutim do vseh ljudi, ki so me na moji poti kakor koli podprli. Te sanje že zdavnaj niso več le moje in skupaj z mano so se marsičemu odrekli tudi vsi tisti, ki so vame vložili čas, energijo, denar. Šport je odrekanje, in moja zadnja žrtev je, da sem se začasno odpovedal študiju. Zaključil sem dve leti fakultete, dobre ocene imam, a univerza bo čez nekaj let še stala, priložnosti v reliju pa se najbrž ne bi več vrnile. Tisto, česar sem najbolj bojim, je obžalovanje, in tej nevarnosti sem se izognil. Nikoli ne bom mogel reči, da obžalujem, ker nisem storil prav vsega, da bi mi uspelo.

Tekst: Tina Torelli

Fotografije: CrossOne Photo Press, osebni arhiv