S tremi zaporednimi zmagami na dirki Enduropale - Le Touquet, prvič je stal na najvišji stopnički pri rosnih triindvajsetih, se je dirkača s severa Francije v špansko govorečem Dakarju prijel klišejski vzdevek 'El principito de la arena'. Tudi prav, ker je res.
Eden najbolj talentiranih tekmovalcev v cross-countryju in enduru (nadpovprečen je tudi v motokrosu in na dirkališču) je velik posebnež - izzivov se loteva z glavo petdesetletnika, telesom dvajsetletnika in otroško radovednostjo. Novih Dakarjev se loteva na star način, pa čeprav starih Dakarjev ni videl niti od daleč.
Adrien Van Beveren se je rodil 4. januarja leta 1991 v Hazenbroucku. Za svoja leta je nenavadno moder, zato ne čudi, da ga starejši kolegi radi vprašajo za nasvet. Adrien Van Beveren je navsezadnje zvezda - tri zaporedne zmage na dirki Le Touquet, katerih serijo je verjetno prekinil le zato, ker se je moral odločiti med Dakarjem in svojo domačo dirko, v svetu endura pomenijo toliko, kot Dakar pomeni v svetu vztrajnostnih relijev. Dakar ali Le Touquet, to danes ni več vprašanje. Govorila sva po koncu relija Atakama v Iquiqueju, kjer se je odvilo že mnogo dakarskih etap. Šele ko pritisk popusti, je čas za pogovor o - pritisku.
Med etapami nisi bil videti najboljše volje, zato sem s pogovorom raje počakala, da se reli konča.
Haha, pravilno. Ni bil najlažji reli - nobeden ni, a ta je imel, recimo, nekaj posebnosti. Bilo je zelo napeto, sploh v zakulisju. A v osnovi imam pritisk rad. Ne zdržiš v tem športu, če vsaj malo, mazohistično, ne uživaš v stanju, ko si napet kot struna in so vsi tvoji čuti izostreni. Včasih je seveda težko sprejeti, da ne gre vse po načrtih, sploh če imaš mentaliteto šampiona. Vseeno pa ta reli zame ni bil cilj, za katerega bi bil pripravljen tvegati vse, tega nekaj mesecev pred Dakarjem ne storiš. Tukaj sem prvič, potna knjiga ni bila ravno bleščeče popolna in hitro sem se sprijaznil, da zmagal ne bom. Ko sem se že na prvi etapi znašel še pred drugo nevarnostjo, ki je potna knjiga ni beležila, sem zategnil uzde in mislil le še na Dakar. Tu smo vsi malo nori, radi pritiskamo na plin in včasih te reši le misel na mnogo večji cilj.
Malo nori?
Ja, malo nori. Seveda ima vsakdo svoj nivo norosti, a nori smo vsi. Zavestno se igramo s svojimi življenji, saj zmaga pomeni le eno - približal si se svojim mejam, a jih nisi presegel. Tu ni špekuliranja - tudi če greš malo počasneje, še vedno ne voziš varno. S svojim nivojem norosti sem že zdaj zadosti hiter, zato si ga ne želim povišati.
Tvoj vrhovni cilj je Dakar, praviš.
Seveda, moj cilj je Dakar, in tu smo, da se pripravimo. Na tem tipu relija je nekaj fantov hitrejših od mene, ampak Dakar je druga zgodba. Drugačna in predvsem daljša. Glede na svojo motokros in enduro tehniko bi tudi tu lahko šel veliko hitreje, a tu sem prvenstveno zaradi učenja.
Kje tvoja zvezda najmočneje sije?
Na kamnih zagotovo ne. Moj element je pesek, in če že so kamni, sem dober, če je odsek tehnično zahteven.
Pripoveduj mi o svoji najljubši dirki, Le Touquet.
To je zame najbolj neverjetna dirka na svetu, moja domača. Sem pride ogromno mojih navijačev, prijateljev, vsa družina je tu. In tako se ustvari res neverjetna energija. Poglej, dovolj je, da govorim o tem ... (Pokaže mi kurjo polt). Noro je, da mi je tu uspelo zmagati kar trikrat. This race makes me dream. Že kot otrok sem hodil gledat to dirko, sanjal sem jo. Težko povem, kako žal mi je, da se datumsko preveč pokriva z Dakarjem. Letos bo le en teden po Dakarju in to je premalo časa, da bi se zanjo regeneriral in naredil preskok v glavi. Za Le Touquet rabiš čisto drugačen grip. To je čisti sprint.
Katera je tvoja najmočnejša plat?
Zagotovo moja glava. Moja mentaliteta.
Zelo zrel si za svoja leta.
Nisi prva, ki to reče. Ljudje mi stalno govorijo, da radi pozabijo, da sem pravzaprav še mlad. Zahvala gre mojemu očetu, ki me je o življenju naučil prav vse. Ko me novinarji sprašujejo, komu sem v življenju najbolj hvaležen, rečem, da sem seveda hvaležen Yamahi za vse neverjetne priložnosti in zaupanje, a najbolj sem hvaležen očetu. In seveda mami. Usmerila sta me v pravo smer, me naučila spoštovati življenje in sočloveka.
Kdo si, Adrien?
Sem tisti motorist, ki najbolj uživa, če ga postaviš pred velik izziv. Težji je, bolj uživam. Mogoče ima nekaj s tem dejstvo, da sem s severa Francije, kjer je mrzlo in vlažno in temno. Motor rad peljem ven v najslabših pogojih, saj se le tako lahko dam na test.
Bolivija je zaradi višine, mraza in vode strah in trepet vseh Dakarcev. Razen zate?
Ne bom rekel, da komaj čakam na etape v Boliviji, a mogoče je res nekaj na tem, da sem vajen dežja, blata in vetra. Mogoče ima s tem nekaj opraviti tudi dejstvo, da smo vsi v moji družini bili kmetje, dedki, strici, moja družina ... Zrasel sem zunaj na zraku, veliko sem delal in bolj malo zabušaval. V vsakem pogledu sem čisti outsider. Moji najboljši prijatelji so kmetje, rad vozim traktor, rad si umažem roke.
Klasično vprašanje: večina motoristov v potrebi po novem izzivu slej kot prej presedla na štiri kolesa. Avto, UTV ...
Najbrž se sliši se čudno, a bolj kot vse ostalo imam rad avtomobile. Moj oče ima nekaj dobrih avtomobilov, s katerimi sem že odpeljal nekaj reliljev za francosko prvenstvo. Nekaj dirk sem se udeležil tudi z UTV-jem, na eni sem celo premagal Daniela Eleno, kar sploh ni slabo. UTV je super trening za offroad. A zdaj vse to ni cilj. Ne še. Vsekakor ostajam motorist, vedno bom vozil motorje, a ko bom le lahko, bom motor zamenjal za avto.
Rad brusiš kolena na dirkališču?
Normalno! (Smeh) V moji garaži stoji tudi ena prekrasna, svetlobno hitra Yamaha R6. Včasih novinarji pridejo v mojo garažo in rečejo vauuu, si zastopnik za Yamaho? Tukaj je jet ski, pa nekaj motorjev, MX, SX, enduro in reli specialka, pa UTV, itak. Rad se vsega dotaknem. I love to touch everything.
Rad imaš hitrost?
Ja, ja, ja ... Rad imam hitrost. Noro rad.
Kaj je tvoja motivacija? S katero mislijo greš zvečer spat? S katero se zjutraj zbudiš?
Ko sem se pripravljal na Touquet, sem rad rekel, da se zbudim z La Touquet, da jem La Touquet, da spim in sanjam La Touquet. Tako funkcioniram, ves sem prežet s svojimi sanjami. Zdaj še vedno včasih čisto zares sanjam La Touquet, vedno večkrat pa Dakar. Zbujam se zgodaj in s pričakovanjem nečesa dobrega. Moji cilji so moja motivacija.
Kako se ti je 'zgodil' Dakar? Se spomniš trenutka, ko si se zavedel, da je prav Dakar tisto, kar hočeš?
Tega se spomnim ... perfektno! Bil sem v avtu z Josejem, managerjem dirke Le Touquet, peljala sva se na neki test ... Tisto leto je Despres prestopil k Yamahi in Jose mi je govoril o tem. Nato je nastopila malo daljša tišina, dokler me Jose ni vprašal, če bi me zanimalo, da bi preizkusil Cyrilov motor. Vsaka celica v mojem telesu je kimala in preplavilo me je nerazložljivo veselje. "Aaaaa, sure I want!" Kakšno vprašanje je to? Nato sva govorila o različnih stvareh, a mislim, da ga sploh nisem več slišal. Razmišljal sem samo, kako bom preizkusil ta bajk. Saj me boš res poklical, sem ga še vprašal, kot da ne bi verjel, da se zares dogaja. In se je zgodilo - prototip še ni bil popoln, a kar je bilo popolno, je bil moj občutek. Malo kasneje sem zmagal svoj prvi La Touquet, to je bila leta 2014, in takoj zatem so me poklicali z Yamahe. Imeli smo sestanek v VIP restavraciji sedeža Yamahe in govorili o Dakarju, to sem pričakoval, saj mi je že prej prišlo na uho. Ker sem bil še relativno mlad, so najprej poklicali mojega očeta. Vedel sem, da mi bodo ponudili Dakar in tega me je bilo strah.
Strah?
Ja, vprašali so me, če me zanima, in sem odgovoril, da ne vem.
Ne vem??
Ne vem, ja. Tako je ... Ko enkrat začneš z Dakarjem, si v očeh znamke in javnosti samo še dakarski tekmovalec. To se pravi - tekmovalec v reliju. Ne moreš delati dveh stvari hkrati ... Dobro. Leta 2014 sem Le Touquet dobil pred Meom. In sem vprašal ljudi na Yamahi, če je moj nastop na Dakarju ultimat ali lahko še malo počakamo. Ravno sem praznoval svoj 23. rojstni dan. Rekli so mi, da so prepričani, da sem pripravljen, da sem pravi profil, a da bom sam odločil. Čez teden dni sem jih poklical in jim rekel, da bi vsaj še enkrat rad zmagal La Touquet, nato pa grem na Dakar. Preveč dela sem vložil v La Touquet, da bi ga ga kar spustil iz rok. Leta 2015 sem še enkrat zmagal in dokazal, da sem pravilno razmišljal. Ta je bila vražja edicija, saj sem zmagal s kar šestimi minutami naskoka. Nikoli nisem tako užival na dirki, kot zadnji krog, ko sem že vedel, da je zmaga v mojih rokah. Ko sem stopil na podij, pa me je prešinilo: moja glava je že na Dakarju!
Naslednje leto si na Dakarju s šestim mestom postal novinec edicije, letos pa si le za las zgrešil stopničke. Ostalo je zgodovina.
Kazen zadnji dan me je stala stopničk. Tako malo je manjkalo. A to je samo dokaz, da se stvari v življenju dogajajo po korakih, step by step. Četrto mesto me je prizemljilo. Ko ti gre dobro, namreč hitro pozabiš na skromnost, ki je nujna. Vem, da se bom v prihodnosti na Dakarju boril za zmago, kako dolgo bo pa to trajalo, pa ne vem. Vse, kar vem, je, da bom tja enkrat zagotovo prišel. Ta dirka človeka spremeni ...
Kako te Dakar spremeni?
Na Dakarju si pogledaš v dušo in priznaš, da nimaš vsega pod kontrolo. Ne moreš imeti vsega pod kontrolo, moraš pa poskrbeti, da je vse tisto, na kar lahko vplivaš, vrhunsko, in tu moraš biti perfekcionist. Dakar podre vse tvoje meje tolerance, zviša pričakovanja do samega sebe, te maksimalno disciplinira. Kar je dobro. Zelo dobro.
Tina Torelli
foto: Yamalube Yamaha Official Rally Team
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja