S Tino čez bankino #3: Simon Marčič o novi preizkušnji na starem, neprijaznem terenu. Reli Dakar 2017!

Čez natanko 11 dni se bo za člana AMD Feroda Simona Marčiča začel že njegov tretji reli Dakar. Nanj odhaja z občutkom, ki ga je mogoče doživeti le v cilju in za kar besednjak ne premore pravih besed, z dodatnim pogonskim agregatom in dvema kolesoma, s kakšno gumo premalo, itak, ne povsem brez skrbi, a tudi ne brez jasnega cilja.

20. 12. 2016

Prvikrat se je na to najtežjo vztrajnostno off-road preizkušnjo podal leta 2014, ko je zaradi padca in zlomljenega zapestja odstopil že v tretji etapi. Video na youtubu beleži veličastno reševanje slovenskega dirkača iz globokega jarka, ki pa ni zgubil ne volje ne poguma. Na Dakar se je vrnil januarja 2016, ko je številnim poškodbam navkljub kot tekmovalec najtežje tekmovalne kategorije Malles Moto (dirkanje brez vsakršne asistence, torej brez mehanika in maserja) reli zaključil na skupnem 79. mestu. V Sloveniji je od navdušenja završalo, Simon pa je postal drugi Slovenec po Miranu Stanovniku, ki mu je uspelo priti v cilj relija Dakar.

Čez dober teden se Mariborčan vrača na vroči start največje motošportne avanture - drugega januarja bo v glavnem paragvajskem mestu Asunción zagrizel v skoraj deset tisoč kilometrov peska in blata ... z enim samim ciljem: premagati sebe in divjino ter 12 etap kasneje še drugič v karieri prepeljati ciljno črto v Buenos Airesu. Mi bomo tam.

Simon, kako se počutiš pred svojim tretjim relijem Dakar in s kakšnim ciljem odhajaš na pot?

Veselim se, nisem pa popolnoma brez skrbi. Zdaj vem, kako je, če odstopiš, in tudi kako je, če prideš na cilj. Nisem več novinec, zato je moj letošnji cilj, da reli končam z nekoliko boljšim rezultatom od lanskega. Vrhunskega rezultata seveda še ne morem pričakovati, ker še vedno tekmujem v razredu brez asistenčne podpore, kakšna izkušnja mi še manjka pa tudi moj motocikel ni povsem konkurenčen dirkalnikom, s katerimi vozijo najboljši tekmovalci.

Bi lahko rekel, da je dirkanje v najtežjem razredu še vedno avantura v starem dakarskem duhu? Reli Dakar namreč vse bolj pridobiva na športnem vidiku in profesionalizmu. Najboljši bodo praktično vsak dan šli na pot z 'novim' motociklom, kar bi težko trdili za tekmovalce iz tvojega razreda. Kakšen motocikel imaš?

Res je, v mojem razredu je avantura še vedno prisotna, sotekmovalci si pomagamo, a če bi imel možnost, bi takoj izbral možnost dirkanja z asistenco (smeh). S seboj imam sicer rezervni pogonski agregat in dve kolesi, to pa je poleg potrošnega materiala tudi vse. Razlika med mojih motociklom in tovarniškimi dirkalniki pa je vedno večja. Sam vozim še staro različico dirkalnika KTM 450 Rally Replica, ki ima še uplinjač, medtem ko imajo novi motocikli že elektronski sistem za vbrizg goriva. Tovarniški motocikli so tudi ožji, lažji in imajo vsaj za 15 km/h višjo končno hitrost. Razlika je velika in očitna, a tudi tovarniški vozniki so nekoč začeli na serijskih motorjih, zato se ne pritožujem.

Letos bo veliko težavo pri dirkanju spet predstavljala nadmorska višina v Boliviji - kar pet dni se bo namreč dirkalo na povrečni višini 4.000 metrov. Kako bo to prenesel motor in kako ti?

Lansko leto nisem imel težav z višino in upam, da bo tako tudi letos, ko se bomo v višavah zadržali bistveno dlje. Z agregatom je drugače: ko smo imeli start na višini 4.300 metrov, se mi je zdelo, da speljujem v šesti in ne v prvi.

Kako spreten si pri popravilu motocikla?

Teorijo že dolgo poznam, v zadnjih letih pa sem si nabral še precej kilometrov na ključu. Recimo, da bi se na terenu moral znajti.

Koliko stane izkušnja tekmovanja v kategoriji Malles Moto? Pravijo, da si pol Dakarja že končal, ko se pojaviš na startu.

Če ne štejem motorja, za katerega sem pred svojim prvim Dakarjem vzel kredit, ki ga še vedno plačujem, me dirka stane okroglih 30.000 evrov. Bom pa pošten in povedal, da so se stvari zame letos premaknile precej na boljše. Hvaležen sem vsakemu sponzorju posebej! A nekaj je gotovo: še ene dirke s tem motociklom najbrž ne bom mogel odpeljati.

Katere etape se najbolj veseliš oziroma bojiš?

Radoveden sem, kaj me čaka v tretji etapi. Začnemo na 250 in končamo na skoraj 5.000 metrih. Letos je organizator tudi otežil sam sistem kontrolnih točk in časovno bolj zamejil dirko. Če bo treba v vplinjaču prestavljati iglo, ker motor ne bo vlekel, če bom padel, če sem bom izgubil ... je veliko možnosti, da me pobere "metla".

Ko pogledaš svojo "lanskoletno" izkušnjo - je kaj takega, za kar si si po dirki zaželel, da bi prej vedel, a pač nisi mogel vedeti, ker si prvič odpeljal celo traso?

Dirka se začne s hitrimi etapami, najprej je treba priti do terenov, kjer pride do izraza tehnika. Lani sem prehitro začel, že na začetku tiščal do konca, ker me je frustriralo, ko so me prehitevali hitrejši tekmovalci. Lovil sem minute, ki so, gledano v celoti, nepomembne. Dirka se začenja odločati v drugem delu in takrat se čas začne meriti v urah. Lani pa se mi je mudilo, ustavil se nisem niti toliko, da bi si obrisal očala. No, letos bom vozil s čistimi očali.

Tekst: Tina Torelli
Fotografije: David Stropnik, Rally Zone, Andreja Prel