Leta 2009 je diplomirani ekonomist iz Cherbourga postal svetovni prvak v kategoriji MX3, dvakrat je bil svetovni prvak v enduru, zmagoval je na dirkah ISDE in številnih drugih. Lani avgusta si je na reliju Atakama zlomil vrat in sanje o zmagi na Dakarju so se sesule v prah. No, ne povsem: postal je koordinator zmagovalne reli ekipe.
Tole je občutljiva tema, toda kako je nesreča lanskega avgusta vplivala na tvoje življenje?
Na začetku dolgo sploh nisem vedel, kaj me je doletelo. Na dirki sem si zlomil vrat, zato sem dneve v bolnišnici bolj kot ne sanjal v umetni komi. Nekaj časa nisem imel stika z realnostjo in občutka ne morem prevesti v besede. Ko sem se končno toliko zbudil, da sem vedel, da sem v bolnišnici, in to močno poškodovan, sem spraševal, koliko časa bo trajala rehabilitacija, ker se bliža Dakar. Obraza žene in mehanika Louisa sta govorila drugačno zgodbo, končno pa mi je dala misliti šele ponudba Husqvarne, naj nastopim delo ekipnega koordinatorja.
V pesku Atakame te je, kot mnogo drugih dirkačev, našla Laia Sanz.
Ja, Laia ima to 'srečo', da lahko prva pokliče pomoč, saj navadno starta okoli desetega mesta, takoj za najbolj divjimi fanti. Reli je postal resnično prehiter, stopničke pa so nedosegljive za vse, ki ne grejo na vse ali nič. Vsi se strinjamo, da tveganje mora biti, a šport kljub temu ne sme biti usoden. Kakorkoli, v Atakami sem takoj vedel, da je moj vrat zlomljen, saj sem čutil, da se glava ne drži telesa. Toliko moči sem še imel, da sem ji to povedal, nato pa se ne spomnim več ničesar do bolnišnice v Santiagu. Nekaj mesecev zatem je bilo res težko. Po mesecu bolniških postelj sem bil končna doma in vsak dan naredil nekaj 'prvih' korakov. Vrat se je celil, a bolečina v rami je strmo naraščala. Sum na nekrozo so mi pred nekaj tedni znova potrdili.
Kakšne načrte si imel pred relijem Atakama, ko se je vse obrnilo na glavo?
Razmišljal sem, da bi še nekaj let dirkal. Bil sem tik pred podpisom nove dveletne pogodbe s Husqvarno. Dirkal bi vsaj do 36. leta ali pa dakarskih stopničk. Svojo upokojitev sem nastopil seveda predčasno, a nisem zagrenjen – imel sem lepo in dolgo kariero, med katero sem doštudiral in se poročil. Življenje je bilo dobro do mene. Edina škrbina v mojem življenjepisu tako ostaja Dakar – sedmo mesto ni slabo, a seveda na Dakarju nisem hotel zgolj sodelovati.
Letos spomladi si začel delati kot koordinator ekipe Rockstar Husqvarna Rally Factory Team. Kako kaj uživaš v svojem delu po tretji dirki?
Delo mi je všeč, ni pa lahko. Prej so vsi skrbeli zame, zdaj je pa obratno. (smeh) Izziv je misliti na sto stvari hkrati, ko sem prej lahko mislil le na eno – na progo. Veliko sem se moral naučiti o navigaciji, postati sem moral psiholog, saj so v ekipi najrazličnejši karakterji, ki morajo delovati v ravnotežju.
Pod tvojo neposredno komando sta dva dirkača – dvakratni svetovni prvak in nekdanji zvezdnik ameriškega superkrosa.
Oba sta odlična športnika in človeka, zato je delati z njima čisti užitek. Pablo Quintanilla je eden izmed top fantov v reliju. Sposoben je zmage na Dakarju in upajmo, da se tokrat poklopijo vse sestavine, tudi sreča. Andrew Short še ni tako daleč, da bi nanj pritiskali z zmago, se pa hitro uči in je s svojimi prvimi stopničkami na reliju zdaj v Peruju dokazal, da je letos zelo napredoval. Če kdo misli, da je prehod iz motokrosa v reli enostaven, mu lahko iz svojih izkušenj povem, da ni. Gre za dve popolnoma različni disciplini – eno, za katero potrebuješ obilico tehničnega znanja in talenta, a jo je mogoče spiliti do popolnosti, ter drugo, za katero potrebuješ povsem druge kvalitete in jo je nemogoče spiliti, saj je njeno bistvo v neznankah.
Kako se je Husqvarna leta 2014 odzvala na tvojo prošnjo, da te kot aktualnega svetovnega prvaka premestijo v reli?
Mislim, da me sprva sploh niso vzeli resno, saj sem bil na vrhuncu svoje forme v enduru. A nato se je enduro prvenstvo precej sfižilo, Marc Coma je prenehal tekmovati, tudi Jordi Viladoms je napovedal umik ... in tako sva oba z Meom istočasno dobila ponudbo. Največja rivala iz endura sva postala tako rekoč sotekmovalca.
Kako si sprejel to novico? Ves svet ve, kako sta se žrla v enduru.
Sprva mi je bilo to kar težko pogoltniti, saj je bil najin odnos res zelo slab. To je seveda normalno. Dva dirkača sva bila, ki sta bila sposobna postati svetovna prvaka, mesto pa je bilo le za enega. Toda reli je vse uredil, tudi najin odnos. Po nekaj padcih, ki sva jih oba doživela, sva življenje postavila na prvo mesto in postala prijatelja.
Kje vidiš svoj največji prispevek k ekipi?
Moja reli kariera je bila kratka, zato pa imam ogromno tekmovalnih izkušenj. Vem, kako je biti na vrhu in kako uničujoč je lahko negativen stres. Tu skrbim, da fantje ohranjajo pravi odmerek pozitivnega stresa, ki lahko pripomore k zmagi, in se obranijo negativnega, ki lahko še tako talentiranemu dirkaču onemogoči, da bi dosegel dobre rezultate.
Je bila puščava zate ljubezen na prvi drift na sipini ali kaj drugega?
Kje pa, moj prvi stik s puščavo je zaznamoval neopisljiv strah, ki sem ga občutil, ko sem se pri 50 stopinjah Celzija izgubil v Sahari, v 'camel bagu' pa sem imel le še nekaj kapljic vode. Toliko časa sem taval pod žgočim soncem, dokler nisem našel signala. Ko sem poklical, so mi fantje iz ekipe dali koordinate do prve niti ne tako bližnje ceste. To je bila seveda najlepša cesta, kar sem jih kdaj videl.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem