S Tino čez bankino #7: Mohammed Al Balooshi o najpogumnejši stvari, ki jo je kdajkoli storil: odločitvi za motokros!

Na nedavnem reliju Abu Dhabi Desert Challenge ali prvi rundi svetovnega prvenstva v cross-country relijih je motorist z vzdevkom Habibi zasedel 7. mesto, pa tudi sicer svoje 7. bankine nisem mogla posvetiti nikomur drugemu, kot dirkaču s številko 7.

12. 4. 2017

"Če je življenje energijska ploščica, je ne lomi na koščke: vseh 100 odstotkov porabi za svojo največjo strast." - Mohammed Al Balooshi

Dubajčan Mohammed Al Balooshi, 37, se je na motor prvič usedel pri dvajsetih, švical dvakrat več in postal eden najboljših vztrajnostnih motoristov na svetu. Že nekaj let se Mohammed, ki je skoraj postal inženir in skoraj poslovnež, vozi vštric s Quintanillo, Sunderlandom, Renetom in drugimi "bed bojsi". 

Najuspešnejši arabski motorist vseh časov ve, da se brez muje še čevelj ne obuje. Okej, s sandali, ki jih nosijo arabski moški, je nekoliko lažje, a vseeno ... 37-letni Dubajčan je tudi prvi arabski motorist, ki se je udeležil relija Dakar. Cilja sicer ni videl, a to ni pomembno, saj svojih sanj še zdaleč ni pokopal. "No pain, no gain, no satisfaction," strese iz motoristične rokavice. 'Habibi', kot ga kličejo prijatelji, v žgoči vročini trenira tudi v mesecu ramadana. Vsak dan. Brez kaplje vode.

Ne le dehidracija, temveč tudi poškodbe so del brezpotne motošportne discipline, kjer na dirkače na trasi prežijo živali in skale - najbolj nevarne so tiste majhne, ki jih niti ne opaziš. Padec na lanskoletnem reliju Sealine v Katarju je Emiratčana prizemljil za kar pol leta. Utrpel je poškodbo kolena in hujši pretres možganov, zaradi katerega se je svet okrog njega vrtel skoraj mesec dni. Zdaj je spet v odlični telesni formi iz z dvema dobrima rezultatoma v žepu: s tretjim mestom z nedavne Baje Dubai in relija Puščavski izziv - na prvi je bil tretji, na drugem sedmi. Srečala sem ga sredi puščave - kje pa drugje? - kjer so vsi pogovori bistri in globoki kot voda pod površjem.

Mohammed, vedno praviš, da bi rad bil zgled mladim. Sliši se kot misija in tudi je, v Dubaju imaš svojo MX akademijo.

Moj cilj je seveda, da tekmujem in zmagujem, a ko enkrat zmagaš, si avtomatično postal zgled. Sem vodilni motorist v arabskem svetu in ta svet ni tako majhen. To je velika odgovornost. Moji dosežki na tem področju štejejo, a tisto, kar je še bolj pomembno, je moja osebnost. Pravi športnik se športno obnaša: je prijazen, sočuten in skromen. Seveda imam tudi veliko vizijo promocije motokrosa, ki je pretežno evropska, ameriška, tudi avstralska stvar. Arabci imamo bogati tradicijo v dirkanju z avtomobili, ne pa z motorji. 

"Motokros je kompleten šport, medtem ko nogomet, se vnaprej opravičujem, ni."

Ti je že kdo očital, da promoviraš nevarno stvar?

Mi je, seveda, a kljub temu nimam nikakršnih zavor. Seveda sem subjektiven, ko govorim o svojem športu, vem pa nekaj: motokros je kompleten šport, medtem ko nogomet, se vnaprej opravičujem, ni. Za motokros moraš biti telesno in mentalno super fit. Tu se naučiš odgovornosti do sebe in do nasprotnika. Če nisi dovolj pripravljen, tega ne moreš skriti. V nogometu je na igrišču enajst igralcev, in če eden ni opravil domače naloge, ga bo trener zamenjal. Poleg tega, pa se spet opravičujem, v motokrosu ni pretvarjanja. Dirkanje samo je velik izziv in preizkušnja, in enkrat ko boš dosegel dober rezultat, se bodo pričakovanja ljudi dvignila in sledil bo pritisk. Ves bo na tebi, ne bo ga mogoče deliti z 11.

In vendar si na tiskovni konferenci si rekel, da pritiska ne čutiš.

Seveda sem to rekel! Če bi potrdil, kar me je vprašal novinar, bi se ves pritisk pomnožil in bi ga tudi zares začutil. Moč besed je neverjetna! Besede postanejo emocije in emocije postanejo rezultati. Pritisku se je nemogoče popolnoma izogniti, edini način, da ga nekoliko omiliš, pa je, da daš vse od sebe. Ali raje še nekoliko več. Če vem, da sem dal vse od sebe, sem na koncu tudi zadovoljen z rezultatom.

"Moč besed je neverjetna! Besede postanejo emocije in emocije postanejo rezultati."

Ko si bil star 20 let, si se znašel na razpotju. Pustil si delo in šolo, imel pa si že družino, ki finančno še ni bila povsem preskrbljena ... Vse to za motokros.

To je bila verjetno najpogumnejša stvar, ki sem jo kdajkoli storil. Takrat je večina ljudi mislila, da sem popolnoma nor in ni jih malo, ki tako razmišljajo še danes. Veliko ljudi je bilo tudi prepričanih, da sem prestar za ta šport. In kaj potem, sem pač treniral dvakrat več kot drugi. Možnosti, da bi mi uspelo, so bile skoraj neznatne, a vedel sem, da ne bom nikoli srečen, če ne poskusim. Da bi bil kompetitiven, sem moral zbrati 10.000 ur na bajku, in sem jih.

Si naredil kirurški rez ali si se nekaj časa mučil?

Mučil sem se in to kako! Na začetku sem delal vse skupaj: delal, študiral in treniral. In sem že imel družino. Tisto obdobje je bilo povsem zmešano in kar sem počel, je bilo popolnoma narobe. Nato sem rekel samemu sebi: Če imam v roki energijsko ploščico in dam vsaki stvari v življenju po 20 odstotkov, ni dovolj za nobeno od teh stvari. Zato sem vso svojo energijo namenil svoji največji strasti. 

Eden od tvojih mi je povedal, da greš v puščavo trenirat tudi med ramadamom. Zunaj je 45 stopinj Celzija in ti ne popiješ niti kapljice vode.

Če se postim, se postim. Ramadan traja en mesec. Če se odločim, da en mesec ne bom šel na motor, se bo to poznalo pri mojih rezultatih. Preprosto.

"To ni Hollywood in ta dirka je še bolj resnična od življenja samega."

Kako komentiraš svoj rezultat na reliju Puščavski izziv?

Nov motor sem dobil šele nekaj dni pred začetkom dirke. Nobenega časa za testiranje nisem imel, zato je moje sedmo mesto povsem realno. Ta reli sestavlja pet etap, žal samo pet, ker če bi bil daljši, bi bil tudi jaz boljši. Šele v zadnjih dveh dneh sem se namreč z motorjem začel počutiti kot eno. Kakorkoli, končati reli na sedmem mestu med tovarniškimi vozniki, je zame velika čast. Da bi si želel po enem letu odstotnosti zmagati pa bi bilo nerealno. To ni Hollywood in ta dirka je še bolj resnična od življenja samega.

Končajva z nečim sladkim. Prebrala sem, da so tvoja najljubša hrana sladkarije. Resno?!

Haha, ja, to je čista resnica. Sladkosneden sem. Daj mi čokolado in sladkorčke in bom preživel. Seveda moram vsake toliko v želodec spraviti tudi kaj bolj zdravega ... "But I am always ready to go flat out for the candies."

Tekst: Tina Torelli
Fotografije: Kin Marcin/Red Bull Content Pool