S Tino čez bankino #9: Beppe Gualini, glavni inštruktor Ducatija o Thierryju Sabinu, propadu Dakarja in škampih v dakarski menzi

Srečala sva se na Azurni obali na predstavitvi Monstra 797, kjer je nastopil v vlogi glavnega inštruktorja. Prijel me je za roko, me odpeljal čez reko mojih lastnih blokad in mi pokazal, kako vzljubiti pošast. Med partijo biljarda sva govorila o Thierryju Sabinu, Afriki, njegovi vlogi pri Ducatiju, o življenju in smrti in vseh (ne)pomembnih stvareh vmes.

29. 4. 2017

Predzgodba

Thierry Sabine (13. junij 1949, Neuilly-sur-Seine – 14. januar 1986, Mali) je bil francoski motorist, kavboj, ustanovitelj in organizator več dirk, med drugim Enduro de Touquet in relija Pariz-Dakar. Leta 1977 se je izgubil v puščavi Tenere med dirko Abidjan-Nica in spoznal, da je puščava pravi kraj za reli, kjer bi profesionalni in amaterski dirkači lahko preizkusili svoje sposobnosti. Decembra 1977 je organiziral prvi reli Pariz-Dakar in mu posvetil preostanek svojega življenja. Leta 1986 je Sabine umrl v helikopterski nesreči v Maliju. Njegov pepel so potresli pod "Lost Tree" v Nigru, ki ga danes poznamo kot  "Arbre Thierry Sabine". Beppe Gualini, prvi Italijan, ki se je udeležil relija Dakar, se je Sabinu in njegovim možem pridružil leta 1979 in se je na najtežjo traso na planetu nato vrnil še desetkrat. 

Kako je nate vplivala Thierryjeva smrt?

Vsi njegovi prijatelji in udeleženci relija smo se počutili kot mornarji na ladji, ki je ostala brez kapitana. Občutek nas ni varal, ker je šlo od njegove smrti dalje vse samo še navdol. Do danes. Z njim se je začel in končal pravi Dakar.

Zakaj?

Thierry žal ni naredil oporoke, ker ni računal, da bo umrl tako mlad. Imel je partnerico, Isabelle, ki je bila neverjetna ženska. Tudi ona je ljubila Afriko, imela je močno osebnost in je razumela, kaj je Dakar, kot si ga je zamislil Thierry. A ker ni bilo oporoke, je Dakar padel v roke Thierryjevega očeta. Oče in sin se nista razumela, predvsem pa oče, pariški zobozdravnik, v prvi vrsti ni razumel Dakarja. Še nikoli prej ni bil v Afriki in početja sina sploh ni odobraval. Ta možakar je nenadoma postal pomemben šef, saj je bil na čelu najtežje dirkaške avanture na svetu in to mu je stopilo v glavo. Ljudem, ki so vodili Sabinov reli, je začel govoriti, kaj delajo narobe in jim dajal nova, nemogoča navodila. Ker so se mu uprli, jih je počasi, enega za drugim, vse odpustil. Nato se je gospod obkrožil z novimi ljudmi ritolizne sorte in tisto je bil začetek propada Dakarja, kot si ga je zamislil njegov sin. Stari Sabine je nato poklical najpomembnejše novinarje iz Francije, ki so v Afriko prileteli s špičaki in petkami, videli puščavski vihar ter kartice z imeni ranjenih in so mislili, da so v vojni. Tam ni bilo tuša in ni bilo mrzlega piva, težko je bilo najti vodo in senco in ti idioti so se odločili, da je Dakar bedarija. Mediji so ga popljuvali, nezadovoljni s tiskovko sredi Sahare. Medijskemu linču je sledila odpoved sponzorjev in tako je Sabinov Dakar začel svoj hitri propad.

A kljub temu Dakar še obstaja. Letos bo na sporedu že 40. edicija, ki v traso znova vključuje Peru.

Seveda obstaja, a to ni Dakar. Od Dakarja je ostalo le ime. Znamka še obstaja, ker ga je v kritičnem obdobju vzel v roke ASO, ti pa so biznismeni. Dakar pomeni Afriko, pomeni avanturo, pomeni puščavo. Dirka v Južni Ameriki je zagotovo težka, a ni prav, da nosi ime Dakar. Ne moreš narediti relija na Kitajskem in ga poimenovati Velika nagrada Monze, kajne? To bi vsi razumeli, da se ne da. Pa je geografija še najmanjši problem. Tudi sama dirka ima s pravim Dakarjem zelo malo povezave. Prva absurdna stvar je, da ti ne moreš več tekmovati z motociklom po lastni izbiri. Zdaj so trase speljane v stilu motokrosa in endura, za kar rabiš znanstveno fantastično reli specialko, ker bi ti vsak drug motor pri teh hitrostih razpadel na pol, pritiskaš gas do konca in ne vidiš ničesar na poti, ne cerkve ne ljudi ne drevesa. Na starem Dakarju je bil dirkač v prvem planu, zdaj pa na Dakarju štejejo bog denar, motor in asistenca. Fantje imajo asistenco na startu, asistenco vmes, asistenco v cilju, pelješ se po asfaltu in si popoldne v taboru. Dirkači, ki so zmagovali nekoč v Afriki, niso videli svoje asistence po več dni, ker so prihajali v tabor ob štirih zjutraj, asistence pa naslednji dan opoldne. No, takrat beseda asistenca še obstajala ni! Spremljevalna ekipa je delala tvoje kilometre, imela iste težave, se izgubljala, se polomila in odhajala na pot v vrstnem redu, kot dirkač. Takrat je bilo v igri skoraj 600 ekip, zato sta se dirkač in njegova t.i. spremljevalna ekipa le redko videla. Kot dirkač si moral vse težave rešiti sam, nisi imel maserja, fizioterapevta, osebnega kuharja, butlerja in osebnega tajnika. To je bil non stop maraton. Močnejši in spretnejši je zmagoval. Zdaj greš lahko zvečer v picerijo pa na škampe v dakarsko VIP menzo in nato spat v hotel.

Zakaj si potem še nadaljeval po Sabinovi nesreči?

Nadaljeval sem zato, ker je Thierry rekel Isabelle, naj poskrbi, da dirka ne bo umrla skupaj z njim, če se mu kaj zgodi. Mi dirkači smo se hoteli ustaviti, ko je umrl, nato pa smo sklenili, da bomo ostali, saj je bil to edini način, da Sabine preživi. Isabelle je bila neverjetna ... Neverjetna! Partner se je smrtno ponesrečil, ona pa je ostala na reliju do konca. To je pravi dakarski spirit. Če razumeš to, si razumel Dakar. Mi nismo popizdevali, če je šlo kaj narobe, če nismo takoj našli bencina ali ker smo se morali pogajati za njegovo ceno. Tisto si zdržal samo, če si zares ljubil Afriko. In za to je pravzaprav šlo, za ljubezen do Afrike. Ko je Dakar postal popularen, so nanj začeli hoditi arogantni ljudje, ki niso spoštovali Črne celine.

S čim te je Afrika tako močno osvojila?

Afrika ima čarobno moč, to je kompletno drugačen svet od vsega, kar si vajen. Tam ugotoviš, da si zrnce peska, da nisi nič. V primerjavi z Afriko si kup dreka, in če si v dreku v Afriki, pomeni, da si res globoko v ... Zaveš se, da si nihče in se osvobodiš. Če si sam v puščavi in pride puščavski vihar, si mrtev. Če ne drugje, se ti v Afriki zares odpre um. Vidiš ljudi, ki umirajo zaradi lakote in spoznaš, da si kreten, ker v trgovini nimajo točno tistega sira, ki si si ga zamislil.

Svoboden človek si, Beppe ... 

Ja, rodil sem se svoboden in svoboden sem ostal. Delam tisto, kar hočem, vse drugo pa me ne briga, non me ne frega un cazzo: denar me ne zanima, sem pa nesramno bogat. Vse, kar sem storil, bi še enkrat ponovil. Nimam obžalovanj. V življenju nisem delal napak.

Tvoj prvi motor je bil Ducati, kajne?

Res je, imel sem Scramblerja 450 in to je bila moja prva ljubezen. Z njim nisem dirkal, sem pa nato Ducatiju pomagal razviti Cagivo Elepfant. Takrat je Cagiva kupila Ducati in nekaj let ostala njegov lastnik, zato je to ista zgodba. Elephant je motocikel, ki je nastal v Cagivi, a z Ducatijevim agregatom.

Kdo je najboljši dirkač vseh časov?

Edi Orioli ... brez najmanjšega dvoma.

Danes kot Ducatijev glavni inštruktor in snovalec tur iskalcem pustolovščin ti uresničuješ sanje.

Zabava me snovanje tur, načrtovanje trase, programa ... Zdaj gredo naše ture "off-road" in tega se še posebej veselim. Izberem ekipo ljudi, ki razumejo, kaj počnem, in nato udeležencem predam svojo izkušnjo. Po obsegu se ture ne morejo primerjati s Sabinovo vizijo, v osnovi pa počnem isto: pripravljam teren za pustolovščino. Za to namreč gre, ne za tekmo.

Tekst: Tina Torelli

Fotografije: Ducati, osebni arhiv Beppeja Gualinija