Novopečeni reliist je pred svojim prvim Dakarjem očitno pripravljen na to, da se v svojem prvem nastopu požene v lov za najboljšimi v svojem razredu.
»Zdaj vem, kako je, ko se ti zaradi lastne napake izmuznejo stopničke, ki si jih tako zelo želiš in imaš zadnje prav vse možnosti. A da sem se zadnji dan kljub jezi nase z zadnjega mesta povzpel do prvega dobil etapo, si bom štel kot velik plus. Reli Andaluzija je bil zame velika boleča lekcija in tudi velika nepričakovana čast: teden sem preživel kot šampion, z vsemi privilegiji tovarniških voznikov. Vsem svojim spodrsljajem navkljub lahko rečem, da sem se postavil na svetovni reli zemljevid.«
Ko se je Toni Mulec vrnil z relija Maroko, kamor se je v prvi vrsti odpravil zato, da bi se kvalificiral za reli Dakar, ni več načrtoval nobene svetovne dirke - vsak evro gre namreč v dakarsko malho brez dna. Iz Maroka pa se najhitrejši Slovenec v vztrajnostnih relijih in testni voznik Akrapoviča in avstrijskega KTM ni vrnil ne le z vstopnico na Dakar, temveč tudi z odličnim rezultatom: devetim mestom v kategoriji Rally 2. Njegov vožnja je bila večino časa rezervirana: nad njim je visel Dakar, obenem pa se na reliju Maroko pojavil kot popoln začetnik. Ko bo 31. decembra stal na startu Dakarja, bo od dne, ko je odvozil svojo prvo šolsko etapo na potno knjigo, minilo le 222 dni.
Preberite še: Toni Mulec uspešno prestal ognjeni puščavski krst in se z odličnim rezultatom na reliju Maroko kvalificiral za reli Dakar!
Kakor koli, šefi ekip Red Bull KTM, GasGas in Husqvarna so opazili tistih nekaj absolutnih viškov, ko se je hitri Slovenec v določenih delih dirke spustil z vajeti in dirkal za čisti svetovni vrh. Zgodil se je "last minute call", kot pravi Toni, spakiral je tako hitro, da na dežno opremo še pomislil ni, in že je letel proti Sevilji kot del ekipe GasGas. Zvezdnik ekipe Daniel Sanders je namreč še vedno poškodovan in mesto ob novopečenemu svetovnemu prvaku Samu Sunderlandu je bilo prosto.
»Ko sem se vrnil iz Maroka, sem si najbolj želel, da bi mi denar in čas omogočila, da bi odpeljal še kakšnen kilometer na potno knjigo. Vrnil sem se s hudimi prebavnimi težavami, kot še marsikateri tekmovalec, tako da sem prve dni po vrnitvi moral prisilno počivati. Ko je prišel klic iz Mattighofna, sem bil še poln ran iz Maroka, niti se nisem uspel regenerirati s hrano in vodo, kaj šele, da bi opravil kak trening. To je bil klic v zadnjem trenutku, in ko pride, ne razmišljaš. Greš. Hvaležen do neba. Ekipa iz Mattighofna je skrbela zame, kot da sem njihov šampion. Ko sem se vračal v bivak, so me pričakali z aplavzom, nakar so me zadnji dan tudi skupaj pospremili na oder. To je timski duh, ki si ga želi doživeti vsak dirkač.«
A če mu je obvladovanje sebe in hitrosti v Maroku prineslo vstopnico na Dakar, ga je na reliju Andaluzija prevelika hitrost stala stopničk. Sliši se kontradiktorno, pa ni. Predvsem v tretji etapi relija si je Toni Mulec privozil impresivno število kazenskih točk zaradi prekoračitve hitrosti v tako imenovanih hitrostnih conah, kjer je zaradi omejitve potrebno hitro zapreti plin. A preden razčlenimo Tonijev nastop, nekaj praktičnih podatkov: tretja ter zadnja dirka za svetovno prvenstvo je potekala v španski pokrajini Andaluzija, s stalnim bivakom na hipodromu Dos Hermanas v Sevilji, s skupnimi 1952 km ter 1014 km na čas. 4-etapni reli se je zaključil včeraj zvečer in Slovencu prinesel 7. mesto v kategoriji Rally 2.
»Reli se je zame začel obetavno začel. Kot outsajder sem se že v prvi etapi uvrstil med prve tri v kategoriji Rally2. Druga etapa je bila zaradi dežja in megle odpovedana – zdravniški helikopter namreč ni mogel poleteti, tako da smo se tekmovalci debelo uro tresli od mraza na startu, ki se ni zgodil – ne, nisem imel opreme za dež! Tretji dan je bil zame usoden, saj sem stopničke definitivno izgubil. Z Bradleyem Coxom sva ves čas dirkala ramo ob rami in šla večkrat na nož,« je dejal Mulec.
»V vsej tej vnemi sem napravil kar nekaj napak na hitrostnih conah, ki so me drago stale. Za dobre pol ure kazenskih minut ni bilo lahko požreti in tako sem zadnjo etapo začel jezen sam nase. Startal sem kot zadnji, kar je pomenilo, da sem vozill v prahu. Dal sem vse od sebe, kar precej tvegal, prehitel sem nasprotnike ter na koncu okusil svojo prvo etapno zmago. Neopisljiv občutek! Rad bi se še enkrat zahvalil avstrijski ekipi za priložnost in tretma, še posebej pa velika hvala mojim podpornikom ter prijateljem v Sloveniji, brez katerih bi bil še posebej zadnji dan zame veliko težji. Vaša podpora me je ganila in dvignila vse do zmage.«