Zaključeno je prvenstvo v razredu MotoGP - Spektakel ali šport?

Svetovno prvenstvo razreda MotoGP zaključuje svoje dirkaško leto že po tradiciji z zadnjo dirko sezone na dirkališču Ricardo Tormo v Valencii. V dveh desetletjih smo prav na tem dirkališču že nekajkrat videli odločitev o naslovu prvaka. Nazadnje smo bili dvoboju priča leta 2017, ko sta z možnostjo za naslov v Valencio prišla Hondin dirkač Marc Marquez in Ducatijev dirkač Andrea Dovizioso. Naslov je takrat pripadel Marquezu.

Kot rečeno, so pri Ducatiju svoj prvi naslov prvakov osvojili davnega leta 2007, ko jim ga je privozil Avstralec Casey Stoner. Od leta 2003, odkar Ducati nastopa v razredu MotoGP, je to za znamko iz Bologne obenem tudi edini osvojeni naslov v zgodovini. V letošnjo Valencio sta prišla s teoretičnimi možnostmi za naslov prvaka sicer dva dirkača, a je bilo vnaprej jasno, da ima Fabio Quartararo z velikim zaostankom po številu točk v bistvu zgolj teoretične možnosti.

Quartararo je v Valencii odlično vozil, a je na koncu osvojil le četrto mesto, za naslov prvaka pa bi potreboval zmago in ob tem še slabo dirko Bagnaie, ki bi ne smel osvojiti več kot dve točk. Nič od tega se ni zgodilo. Bagnaia je sicer vozil zelo zadržano, a je v cilj vseeno pripeljal med deseterico najhitrejših dirkačev, Quartararo pa ni zmagal. Letošnji naslov prvaka je tako romal v italijanske roke.

Rins v ozadju dvoboja za naslov

Boj med Quartararojem in Bagnaio za naslov prvaka je tokrat morda zasenčil dogajanje povsem v ospredju. Zmagovalec zadnje dirke sezone je postal Španec Alex Rins, ki je s tem poskrbel za kar se da čustveno in simbolično slovo Suzukijeve znamke od dirkaških stez, saj so Japonci že sredi leta napovedali umik od aktivnega dirkanja na svetovnem motociklističnem prvenstvu s koncem letošnje sezone.

Ob Rinsovi zmagi je odlično dirkal še dirkač KTM Brad Binder, ki je osvojil drugo mesto. Binder se je na zmagovalne stopničke prebil iz ozadja in le krog ali dva sta mu zmanjkala, da bi morda ujel še Rinsa in bi se lahko spustil v boj za zmago. Tretje mesto je na zadnji dirki sezone pripadlo tokrat najhitrejšemu Ducatijevemu dirkaču Jorgeju Martinu.

No, objektivi kamer so bili po koncu dirke predvsem na novem prvaku. Razumljivo. Do naslova Peca Bagnaie so se Italijani resnično »načakali«. Ne le, da so prvi in edini Ducatijev naslov osvojili leta 2007, ampak tudi italijanski dirkači zadnja leta niso bili ravno v »elementu«.

Zadnji osvojen naslov svetovnega prvaka je Italiji seveda pripeljal Valentino Rossi, ki si je krono najboljšega dirkača sveta v elitnem razredu nadel leta 2009. Potem so stvari v svoje roke prevzeli Španci in začela se je nova dirkaška doba. Moderni časi v razredu MotoGP prinašajo drugačno dirkanje, kot smo ga poznali. Nekaterim je všeč, spet drugi pogrešajo stare čase. Število dirk vztrajno raste in razlike med dirkači ter motocikli se manjšajo. Dirke postajajo bolj zanimive v športnem in nekoliko manj v spektakularnem smislu. Zakaj?

Je želja po spektaklu zasenčila športni del dirke?

V smislu spektakularnosti je imelo prvenstvo nekdaj morda zanimivejše dirkače oziroma so bila to bolj karizmatična imena. Spomnite se Agostinija in Reeda, Hailwooda, pa Wayna Raineyja, Kevina Schwantza, Wayna Gardnerja in pozneje Micka Doohana, Maxa Biaggija, Seteja Gibernaua in, jasno, Valentina Rossija. Po dvobojih Stonerja in Rossija sta svoje nazadnje dodala še Rossi in Marquez, pa tudi Jorge Lorenzo je znal občasno zabeliti kakšno dirko.

Potem smo nekaj let spremljali odlične boje Marqueza in Doviziosa, a že takrat ni bilo več enako. Oba sta se obnašala športno in fer. Na dirkališču trda nasprotnika, v dirkaškem krogu pa »skoraj« prijatelja, ki sta drug do drugega gojila veliko mero spoštovanja. Kakor letos ali lani pač Peco Bagnaia in Fabio Quartararo. Seveda je to dobro in športno. V smislu pravega športnega odnosa je to pač dobrodošlo, a žal je dejstvo, da si v prid spektakla gledalci pač želijo dveh nasprotnih polov, kjer se krešejo iskre. Tako na stezi kot tudi ob njej.

Zanimanje za šport je bilo večje v času Rossija in Stonerja ali Rossija in Marqueza. Ko sta se na stezi v Sepangu brcala, je zanimanje za ta šport podiralo rekorde. Znova je postalo jasno, da si večina gledalcev bolj želi spektakla kakor športa. Zdi se, da živimo v časih resničnostnih šovov in da karizmatični posebneži vlečejo gledalce nase bolj kot pa vrhunsko dirkanje. Bolj ko sta dva sprta, bolje se zdi vse skupaj za promocijo športa.

Kot da večje zanimanje ob TV-prenosih ne tvorijo odločitve na milimeter ali desetinke, temveč kdo je komu žugal in kdo komu kazal pest. Za spektakel na dirkaški stezi očitno ni potrebnih sedem ali osem izenačenih dirkačev, ki so na vsaki dirki sposobni zmagati. Dovolj sta le dva. Dvoje velikih imen, ki obračunavata med seboj, gledalce očitno vedno razdeli na »naše in vaše«. Sam temu pravim: nogometni del dirkaškega občinstva. Spremljate kaj dirke formule ena? Tam ni dosti drugače.

Pravi ljubitelji dirk in športa pa spremljajo MotoGP zaradi napetih bojev vse do ciljne črte. Pred TV-zasloni obsedijo zaradi dirkačev, ki mojstrsko obvladujejo svoje dirkalnike na meji padca in pri hitrostih, večjih od 350 kilometrov na uro. Ljubitelji športa dirke spremljajo ne glede na dirkače in ekipe. Zanimajo jih tesni boji za zmago, po možnosti v zadnjem krogu dirke. No, in prav v športnem smislu smo bili letos zopet priča izjemni dirkaški sezoni. Veliko število dirk narekuje velike preobrate.

Če se je še poleti zdelo, da bo Quartararo zlahka ubranil naslov prvaka, saj je imel po dirki na Sachsenringu skoraj 100 točk prednosti pred Bagnaio, pa se je nenadoma vse postavilo na glavo. Francoz je slabo odvozil drugi del sezone, Italijan pa je z odličnim nizom izničil njegovo prednost in na dirki v Maleziji celo prešel v vodstvo točkovanja. Zadnja dirka v Valencii je bila za Bagnaio v bistvu le še formalnost za potrditev naslova.

A ne toliko boj med Bagnaio in Quartararojem, letos je spet navdušila lepa paleta dirkačev, ki so dokazali, da so še vedno sposobni zmagati ali pa dirkati za stopničke. Napovedati prve tri dirkače pred dirko ni bilo še nikdar tako težko in nehvaležno; in zdi se, da bo vse to prihodnje leto samo še težje.

Vse manj padcev in polomljenih kosti, vse večje hitrosti

Če Honda prek zime nekoliko izboljša svoj motor, se bo med kandidate za zmage vmešal še Marquez (ki po prvih testiranih sicer ni najbolj zadovoljen) in to bo dodalo prvenstvu še dobršno mero dodatne zanimivosti in adrenalina. V športno-dirkaškem smislu gre nedvomno za zlato dobo dirkanja. Izenačenost med dirkači je neverjetna in časi se včasih razlikujejo zgolj po nekaj tisočink na krog. Tudi po več kot 15 dirkačev lahko sedaj kvalifikacije zaključi v manj kot eni sekundi razlike.

Spet pogled nazaj. Včasih je bilo to nemogoče. Razlike so bile tudi do sekunde na krog in prvi trije kandidati za stopničke so bili v bistvu na neki način določeni skoraj pred vsako dirko.

Res je, da k izenačenosti dirkačev prispevajo tudi motocikli in pravila. Uporaba enotnih gum in motorne elektronike, uporaba aerodinamičnih dodatkov, omejitev gum, testiranj, porabe goriva in motornih agregatov je poskrbela, da so motocikli različnih proizvajalcev bolj izenačeni.

In spet je tu vprašanje – spektakel ali šport? Nekdaj je bilo več padcev. Dirkače so kruti dvotaktni motocikli brez elektronskih pomagal »streljali« visoko v zrak in jim lomili kosti. Danes je tega manj. Manj je tudi drsenja skozi ovinke. Elektronika tega ne dovoljuje – kakor tudi ne dopušča več vožnje po zadnjem kolesu. Je vožnja zato manj zanimiva?

Zagotovo. A po drugi strani so časi krogov rekordni, hitrosti še nikdar niso bile tako velike in nagibi v ovinkih so ekstremni. Če je bilo nekoč atraktivno drsati s kolenom po tleh, je sedaj to skoraj staromodno. Kdor na dirkaški asfalt ne nasloni komolca, pač v razredu MotoGP v teh časih nima kaj iskati. Po drugi strani tako dirkači danes vozijo precej bolj spektakularno, kot so nekoč.

Sam sem mnenja, da smo tako v dirkaško-tehničnem smislu kot tudi v športnem ali spektakularnem pogledu imeli izjemno dirkaško sezono. Tri ali štiri dirke pred koncem smo imeli še vsaj štiri dirkače, ki so se potegovali za letošnji naslov. Kakšno dirko pred tem jih je bilo celo pet. Ne samo Bagnaia in Quartararo, letos so s svojimi predstavami vseeno navduševali tudi Espargaro, Miller in, jasno, Bastianini. To potrjuje, da smo bili priča hudo napeti sezoni.

Če ob tem upoštevam še dejstvo, da je bil naslov prvaka znan na zadnji dirki sezone, potem je bilo to po mojem mnenju za ljubitelje motociklizma pač odlično dirkaško leto. Z nekaj novimi imeni naslednje leto, z Bastianinijem v tovarniški ekipi, Zarcojevim pričakovanjem prve zmage, Martinovo željo po dirkaškem maščevanju, Millerjem pri moštvu KTM, Rinsem v pri Hondi in z Marquezovo željo po zmagah pa se prihodnje leto nadejam še bolj norega dirkaškega dogajanja. V športnem ali spektakularnem smislu? Oboje! 

Tekst: Peter Feguš

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol