Test: Aprilia Dorsoduro 1200 ABS ATC

Dorsoduro 1200 zapolnjuje veliko vrzel v ponudbi, saj od časov velikega Caponor­da niso imeli nič, kar bi lahko postavili ob bok Ducatiju ali KTM-u, ki sta močna tekmeca v tem segmentu motociklov.

Z modelom Dorsoduro 750 so pokazali in dokazali, da imajo znanje ter recept, kako narediti veliki supermoto, ki bo predvsem nekoliko drugačen od konkurence ter dovolj zabaven in zanimiv za izkušene motoriste, ki bi se radi zabavali na dveh kolesih.

Tudi veliki Dorsoduro, ki ga poganja na novo razvit Aprilijin 1.200-kubični dvovaljni motor s po dvema vžigalnima svečkama na valj in kotom 90° med valjema, ostaja zvest izročilu. Najprej šport in zabava, potem vse drugo. Zato ni naključje, da ima kar 130 'konjev', ki precej podivjano vlečejo med nogami. Na srečo pri Aprilii že nekaj let uporabljajo sistem, kjer se plin dodaja po električni žici, in ne po pletenici, zato lahko izbirate med tremi različnimi značaji motorja.

Zaradi športne nemirnosti v programu 'sport' smo tega malo uporabljali, zahteva nam­reč dobre vozne razmere, torej dober in suh asfalt ter veliko ovinkov. V mestu pa je žal preveč nemiren in se precej bolje kot 'sport' izkažeta programa 'touring' in 'rain'. Torej prav zadnji, progam za vožnjo v dežju, kjer je oprijema zadnje gume z asfaltom najmanj, se je izkazal za najprijaznejšo izbiro za sproščeno, brezskrbno, a še vedno dinamično vožnjo. Tudi nadzor proti zdrsu zadnje gume, ki ga pri Aprilii imenujejo TCS (Aprilia Traction Control), deluje najmočneje v tem programu delovanja motorja.

To pomeni, da ob ostrem dodajanju plina zadnje kolo ne bo poplesavalo, ali še bolje, ga ne bo odneslo na pesku ali gladki zaplati asfalta. Šli so celo tako daleč, da prepreči vzpenjanje na zadnje kolo. Torej ko na polno odprete plin, se sprednje kolo dvigne za 20 do 30 centimetrov v zrak, nato pa računalnik grobo odvzame elektriko in sprednje kolo je v trenutku spet na tleh.

Zavore so, kot smo pri Aprilii vajeni, vrhunske! ABS deluje brezhibno, zaviranje pa je zaradi vgrajenih kakovostnih komponent pravi užitek. Poleg 320-milimetrskih kolutov sta na voljo še par radialnih zavornih čeljusti in radialna črpalka na krmilu.

Kot se za športni supermoto spodobi, je vzmetenje naravnano na agresivno vožnjo, ki nima nič proti pospeševanju iz ovinka s polnim plinom ali poznemu zaviranju v ovinek. Predvsem nas je navdušilo sprednje vzmetenje, medtem ko zadnji blažilnik potrebuje nekaj časa za privajanje in je za odtenek manj učinkovit kot res odlične vilice. Sta pa oba, tako spred­nji par teleskopov kot enojni centralni blažilnik, v celoti nastavljiva in zelo prilagodljiva voznikovim željam.

Vsem športnim voznikom bo godil tudi odlično delujoč šeststopenjski menjalnik z dobro izračunanimi prestavami, ki motocikel poženejo do 220 km/h. Za popoln vtis bi si želeli le nekoliko manj trd poteg ročice sklopke, a glede na športni značaj motocikla to lahko vzamemo v zakup. Ob tolikšni beri najkakovostnejših komponent in prepričljivega italijanskega dizajna v kombinaciji s sodobno tehniko bi kaj drugega kot 'bravo, Aprilia' zvenelo nenavadno.

Motocikel je zelo na mestu v svoji kategoriji, torej med velikimi športnimi, supermoto motocikli – stroji za zabavo. Udobje, udobje na potovanjih – tega ni na vrhu seznama prednosti. Športnost, moč, močne zavore, prilagodljivo vzmetenje, šport­ne vozne lastnosti, zabava v ovinkih – to pa je že povsem v skladu z značajem Dorsodura 1200. Več ko je ovinkov, večja bo zabava.

bese­di­lo: Peter Kavčič, foto: Saša Kapetanovič