Aprilia NA 850 Mana

Vas že vidim, fante v enodelnih kombine­zonih z zdrsanimi kolenčniki, kako se zgražate. Da bi vam vzeli ravno tisto, kar na motociklu omogoča najbolj prvinske občutke, sklopko in menjalnik? Ni šans! Ampak okej, saj vas nihče ne sili, da prodate Cebeero in kupite Mano. Tudi strah, da bodo avtomatski menjalniki čez noč zamenjali klasične v vseh motorističnih segmentih, je odveč. Čeprav različni ‘šaltavtomati’ in elektronska pomagala za start ali nadzor zdrsa v motošportu že načenjajo tisto, kar imamo pri športnih motociklih radi …

Torej, Mana ni športnik. Čeprav je Aprilia. Ali pa ravno zato. Če se ozremo v preteklost, imata ta italijanska znamka in njen lastnik Piaggio bogato skutersko zgodovino. Mana in skuter pa sta v niti ne tako daljnem sorodu. Dvokolesnik, ki bo na slovenske ceste zapeljal spomladi prihodnje leto, namreč nima ročice na levi strani krmila. Ker tudi sklopke nima, vsaj take ne, kot bi jo na takem čednem ‘nakedu’ pričakovali. Prenos moči je namreč povsem avtomatski, saj v drobovju moč na zadnje kolo (pravzaprav na zobnik – prenos na zadnje kolo je klasičen, prek verige) tako kot pri 50-kubičnih skuterčkih prenaša jermen.

Pa se pred vožnjo še malo sprehodimo okrog motocikla. Ja, to vsekakor je motocikel in niti slučajno ni skuter. Od tega so razvojniki povzeli le uporabne stvari. Tako ima na primer Mana na mestu, kjer bi sicer pričakovali posodo za gorivo, prostor za čelado. Ker imam strašansko veliko bučo in zato čelado velikosti XL, čelade v predal nisem mogel zapreti, za večino pa je predal dovolj velik. Notri najdemo še majhen predalček za mobilni telefon, 12-voltno vtičnico in lučko. Za razvajene in trendne Giovannije. Predal se, kadar je ključ v kontaktni ključavnici, lahko odpre z gumbom na krmilu ali pa z vzvodom pod zadnjim sedežem, zraven odprtine za dolivanje goriva.

Da, uganili ste 16-litrska posoda za neosvinčen bencin našla prostor pod sedežem. Zadek zato ni tako oster in majhen kot pri novih superšportnikih. Aprilia, čestitke za praktičnost! Pohvaliti moramo tudi oblikovalce, ki so naredili silno lep motocikel. Našo opazko, da je prednji del motocikla podoben Agusti Brutale, so hitro zanikali in argumentirali, da del navdiha izhaja tudi s skuterskega Scarabea. Na dvokolesniku sicer najdemo skrbno oblikovane detajle, radialno vpete čeljusti in lepa lita platišča, ki so zaslovela na prvi RSV 1000 R, danes pa jih vidimo na večini cestnih Aprilij in celo na supermoto BMW-ju.

Kako se torej pelje motocikel avtomatik? Z eno besedo: preprosto. Voznik le obrne kontaktni ključ, stisne gumb za zagon, po potrebi sprosti ročno zavoro (da parkiran ne uide) in spelje. Ko je menjalnik v povsem avtomatskem načinu, je upravljanje enako kot pri skuterju. Mana mehko spelje, in če ročico za plin obrnemo do konca, hitro doseže hitrosti, večje od predpisanih v mestih.

Tudi elektronika vbrizga goriva je lepo dodelana, tako da ni občutiti nobenega nadležnega cukanja. Z dolgim stiskom gumba GEAR z desnim palcem spremenimo delovanje menjalnika v polavtomatsko. Takrat pretikamo z gumbkoma + in - z levim palcem in kazalcem ali z levo nogo, kot bi vozili motocikel. Vzvod ‘menjalnika’, ki je sicer le še eno elektronsko stikalo več, so namestili le zaradi motoristov, ki se prepočasi privajajo na novo­sti. Jaz pretikanja z nogo skorajda nisem uporabljal.

Sedi se sproščeno pokonci, tako da roke ali hrbet ne trpijo. Bo pa mogoče gospod ugotovil, da ga na Mani mestni jaški in podobne neravnine zmotijo bolj kot v avtomobilu ali na luksuznem skuterju. Vzmetenje in sedež sta namreč precej čvrsta, če ne celo prijetno športna. Motocikel se zato v zavojih pelje lahkotno in natančno, lahko tudi hitro. Tudi pri manevriranju v mestu je Aprilia okretna in lahkotna, tako da bi njeno krmilo brez strahu predal v roke tudi dekletu.

Dve stvari sta, ki prepričata: preprostost in uporabnost. Preprostost zaradi načina uprav­ljanja, nizkega težišča in sproščenega položaja voznika, uporabnost pa zaradi velikega ‘prtljažnika’ in tudi zaradi načina prenosa moči. O uspehu Mane pri naših zahodnih sosedih sploh ne dvomim, vprašanje pa je, kako bodo novost sprejeli tradicionalni slovenski kupci. Bodo pripravljeni opustiti sklopko in ročico menjalnika na motociklu? Tudi avtomobilisti so bili dolgo časa skeptični glede avtomatskega menjalnika, danes pa šoferjev z mobitelom v eni roki in volanom v drugi ne primanjkuje. Ja, razvajeni postajamo …

Tehnika

Med vožnjo z Mano lahko izbiramo med dvema različnima programoma. Dolg stisk gumba GEAR z desnim palcem zamenjuje med avtomatskim ali ročnim pretikanjem. V avtomatskem delovanju se motor obnaša enako, kot smo vajeni pri skuterjih: elekt­ronika krmili menjalnik tako, da je vseskozi v območju, v katerem dvovaljnik postreže z največ navora.

Če v tem območju želimo zavirati z agregatom, lahko to naredimo s pritiskom na gumb na levi strani krmila. Vrtljaji se bodo pri spuščanju dvignili in Mana bo z agregatom zavirala kot klasičen motocikel. S krajšim pritiskom na gumb GEAR izbiramo še med tremi različnimi programi: Sport, Touring in Rain. V prvem se dvovaljnik vrti v višje vrtljaje in pospešuje agresivneje. V programu Touring motocikel porabi manj goriva in se na zasuke ročice odziva mehkejše.

Za vožnjo v slabih razmerah pa lahko uporabimo program za dež (Rain), v katerem motor ne dosega polne moči, pospešuje zelo mirno in tudi ob zapiranju plina agregat skorajda ne zavira. Program je uporaben tudi za začetnike ali v mestu, ko zmogljivosti niso na prvem mestu.

V ročnem načinu izbiramo med sedmimi položaji avtomatskega menjalnika, ki jih določa servo motor na variomatu. Ročice za plin ni treba spuščati, pretikamo pa lahko z levo nogo ali z gumboma na krmilu. Če bomo motocikel gnali v (pre)visoke vrtljaje, nas bodo na to opozorile lučke na armaturni plošči in kasneje še omejevalnik vrtljajev, menjalnik pa bo še vedno ostal v isti prestavi. Kadar želimo prestaviti preveč navzdol, kar ne bi bilo dobro za agregat, se na zaslonu izriše klicaj (! ), elektronika pa nam pretikanja ne bo dopustila.

Menjanje prestav poteka hitro in brez nadležnega cukanja vse do največje hitro­sti, ki znaša dobrih 200 km/h.

Aprilia NA 850 Mana

Cena testnega vozila: 9.149 EUR

Motor: štiritaktni, tekočinsko hlajen, dvovaljni V90°, 839, 3 cm3, elektronski vbrizg goriva, štiri ventili na valj

Največja moč: 56 kW (76, 1 KM) pri 8.000 vrt/min

Največji navor: 73 Nm pri 5, 000 vrt/min

Prenos moči: avtomatski menjalnik ali sedemstopenjski ročni, veriga

Okvir: jeklen palični

Vzmetenje: spredaj USD-vilice 43 mm 120 mm giba, zadaj nastavljiv enojni blažilnik 125 mm giba

Gume: spredaj 120/17-17, zadaj 180/55-17

Zavore: spredaj 2 koluta o 320 mm, radialno vpete štiribatne čeljusti, zadaj kolut o 260 mm, enobatna čeljust, ročna zavora

Medosna razdalja: 1.463 mm

Višina sedeža od tal: 800 mm

Posoda za gorivo: 16 l

Teža: 209 kg

Hvalimo in grajamo

+ lahkotnost uporabe

+ videz

+ prostor za čelado

+ vozne lastnosti

+ ekskluzivnost

- avtomatika pobere nekaj moči

- ročno pretikanje zahteva nekaj privajanja

- cena

Matevž Hribar

Foto: Aprilia