Aprilia RSV mille R

Recept za aktivno preživljanje in prebijanje hitrostnih omejitev (brez škode za vozniško dovoljenje) se glasi nekako takole: Aprilia Mille R + gume Evo Corsa + najbolj stilistična oprema + sončen dan + reško dirkališče + po srcu oblikovana ženska za popolno nego prej, vmes in potem.

21. 4. 2000

Avto Triglav, zastopnik Aprilie, je celo najel luksuzni avtobus, da je vabljene goste popeljal tudi po asfaltu reškega dirkališča. Tamkajšnji direktor Eškinja je vzel v roke mikrofon in videno zavijanje asfalta prevajal v nam bolj domače merske vrednosti, kot recimo: »Tu iz luknje motoristi vozijo najmanj 180 km na uro . . «

Športni dan se začne. R ob imenu Mille, ki hodi v zelje Ducatiju, Hondi in še komu, je iz družine hypersport. Priznajte, da je stroj v dirkalnih barvah prav lep! Opazite Öhlinsovo vzmetenje, spredaj vilice USD z zlato nitriranimi kraki za lahkotnejše drsenje, zadaj centralni blažilnik, na krmilo pripet blažilnik? Vse je nastavljivo, vse vzorno deluje, vse je lepo na pogled.

Če verjamete ali ne, samo Öhlinsov komplet vzmetenja stane dobrih 800.000 tolarjev! Torej dobite (pre)ostanek tegale stroja za manj kot polovično ceno. Ne smete odtrgati oči od italijanske stvaritve: obilice ogljika, tlačno litih koles znamke OZ dirkalno nežnih oblik in mer, pa zlatih Brembovih zavor in z jekleno nitjo opletenih hidravličnih cevi . . okvir je tudi bleščeče se spoliran, zadnje vilice so nesimetrične, kar kaže, da so v Aprilii še vešči dobri rokodelskih spretnosti.

Pa kaj bi našteval, ko pa so osnovna značilnost tega motocikla kakovostne komponente. Tu se loči od osnovnega modela RSV Mille. In hkrati R ni tako preklemansko drag, kot je za dirkaško homologacijo Superbike ovrednoten pretežno ročno sestavljen Mille SP. Ta sodi v nedosegljivi svet, ki ga mi, preprosti motoristi, ne znamo izkoristiti.

Mille R je motocikel, ki je primernejši za obiskovanje dirkališča kot lokalnih bifejev. No, saj ne rečem, da ne gre lepo tudi po ulicah in med hišami, tako slovi legendarni otok Man, toda tam je mrtvih herojev že več kot dvesto! Naj velja, da na prometni cesti takle skupek tehnike Racing ne pokaže, kaj vse lahko zmore. Spomni me na nedokončan seks.

Prvi občutek v sedežu Aprilie Mille R je malce čokat. Zato se v prvih krogih lovim v prostoru, tudi Rotaxovega dvovaljnika, razprtega za 60 stopinj, ne začutim, da bi si upal dobro odpreti plin: močno vleče vse iz nizkih vrtljajev, ne vem pa, kdaj lahko moč v nagibu gumo odlepi od asfalta.

Na koncu ravnine, kjer prvič grobo zaviram kakšnih 150 metrov pred ovinkom, prednji del močno počepne, zadek zleze navzgor, in ko povozim vdolbino v asfaltu, se mi motocikel prav grdo odkloni, saj je nastavljen premehko. Vidim dvomljiv obraz našega fotografa, ki si misli svoje, ko lovim ravnotežje pri kakšnih 200 kilometrih na uro. Zapeljem v bokse.

Vodja Apriliine ekipe mehanikov izkušeno prisluhne, preveriva, kako se obrabljajo gume, vpraša me, ali stroj širi krivuljo na izhodu iz ovinka. Povedo, da ima večploščna sklopka diafragmo, ki je podtlačno delujoč blažilnik momenta. Zato, da ublaži sunek med motorjem in zadnjim kolesom, kadar je pri pretikanju navzol razlika v vrtljajih (pre)velika.

In grem spet na progo.

Motorja ne vrtim do konca, ovinke nizam brez grobega pospeševanja, nežno, da Aprilia ohranja mirno gibanje, teh 185 kg suhe teže ni težko usmerjati v ovinke. Pretikanje: menjalnik teče z dirkaško suhim in natančnim gibom, prijemanje hidravlično vodene sklopke je lepo čutno.

Dvovaljnik opazno zavira ob prestavljanju navzdol in lepo sune že, ko rahlo odpreš plin. Brez obotavljanja ali »lukenj« v dovajanju goriva v motor. Torej, v tem avstrijskem dvovaljniku je res nekaj več. Kot razprtja 60 stopinj med valjema je vzrok razglabljanj med poznavalci motorne tehnike: o tresljajih, navoru, moči in trpežnosti zaradi vibracij.

Dejstvo je, da so ga umirili z eno dušilno gredjo v karterju pred in pod ročično gredjo (ki nosi obe ojnici) in z drugo na nasprotnem koncu, v glavi zadnjega valja. Dejstvo je, da teče in se odziva kultivirano.

Pirellijevi gumi najnovejše generacije EVO s tkanino PenTec za karkaso odlično in predvidljivo nosita motocikel. Aprilia je med redkimi, ki že uporablja sprednjo gumo širine 120 mm in višine 65 odstotkov širine, ki je kompromis med zelo ostro okretno, toda napake neodpuščajočo 120/60 in hitrostnim dirkačem ljubo predvidljivko serije 120/70. Hja, sploh nimam pripomb.

V na začetku omenjeno kombinacijo nad »luknjo« priletim z vso mirnostjo, na digitalnem merilniku velike armaturne plošče odčitam hitrost 180 kilometrov na uro. Priznam, da me zmrazi, ko pomislim, kako trdo in dolgo časa bi se valjal, če bi Aprilia ušla iz rok.

Pred zagrebški ovinek pridem s hitrostjo malce čez 220 kilometrov na uro, zaviram le s prednjo zavoro pri 130 metrih, odločno zmečem od pete do druge prestave tako hitro, kot to zmore noga. In vsakič spustim ročico sklopke. Tista diafragma resnično oblaži sunek na kolo, ki prebavi vse dogajanje brez »štempljanja«.

Motocikel ne otrdi in lahko ga prevrnem v nagib, ostane miren kot skala. Prestava gor, povozim z belim prahom posuto sled nekega padca in v enem nagibu odpeljem še zadnji levi ovinek. Med nogami zavrtim stroj v desni nagib proti ciljni ravnini. Čez grbast asfalt brez veliko poskakovanja zvrtim peto do 10.500 vrtljajev v minuti, daleč v ravnini vklopim šesto.

Spet zaviranje, tokrat, s tršo nastavitvijo, motocikel ne poplesava. Še s prsti na zavorni ročici Mille porinem v levo na koleno . . tretja prestava zahrope, ko grem na levi rob steze in se potopim v desno proti zunanjemu robu in k reškemu ovinku, kjer se zavor dotaknem le za hipec.

Zdaj, ko so Rečani odkopali hrib in z zemljo nasuli okolico steze, si upam več. Zelo z zunanjega roba in že globoko v ovinku prevrtim Aprilio v levi nagib in toliko odprem plin, da razbremenim prednje vilice. Dobro se da motor ukleščiti s petami in stegnom zunanje noge, da zelo samodejno sledi ovinku.

Koleno hrešči po tleh, čutim, da asfalt odnaša plastično Alpinestarsovo zaščito z levega škornja in . . hja, zavem se, da je med ovinki že ostalo za kakšnih deset tisočakov plastike. In par gum. Vse brez škode za RSV Mille R.

Na testni dan sem z RSV Mille R zagotovo odpeljal dovolj krogov za tri dirke državnega prvenstva, pa sploh nisem bil sesut. Saj pravim, dober stroj je tisti, ki se pusti peljati brez veliko truda in tveganja. Tudi cena je poštena. Kdor pa potrebuje več, ima na voljo Mille SP, ki jo Corser ožema v prvenstvu superbike.

Aprilia RSV mille R

TEHNIČNI PODATKI

Motor:

2-valjni V, kot 60 stopinj - 4-taktni - tekočinsko hlajen - suhi karter - po 2 odmični gredi, gnani z verigo in zobniki - 4 ventili - vbrizg goriva - dve gredi za blaženje tresljajev AVDC

Vrtina × gib:

97 × 67, 5 mm

Prostornina:

997, 62 cm3

Kompresija:

11, 4 : 1

Največja moč:

94, 3 kW (128 KM) pri 9500/min

Največji navor:

105 Nm pri 7000/min

Prenos moči:

večploščna sklopka v oljni kopeli, hidravlično vodenje, blažilnik momenta - 6-stopenjski menjalnik - veriga

Okvir:

aluminijast box - medosna razdalja 1415 mm

Vzmetenje:

spredaj povsem nastavljive teleskopske vilice upside-down premera 43 mm, gib 120 - zadaj nesimetrične nihajne vilice, povsem nastavljiv centralni blažilnik, gib 135 mm

Gume:

spredaj 120/65 ZR 17 - zadaj 180/55 ZR 17 ali 190/50 ZR 17

Zavore:

spredaj 2 × plavajoči kolut Brembo premera 320 mm s 4-batno čeljustjo - zadaj kolut premera 220 mm z dvobatno čeljustjo

Mere in masa:

dolžina 2070 mm - širina 725 - višina 1180 mm - višina sedeža od tal 825 mm - posoda za gorivo 20 l - masa (brez tekočin, tovarna) 185 kg

Zastopa in prodaja

Av­to Tri­glav d.o.o., Du­naj­ska c. 122, (01/588 34 20), Ljubljana

Mitja Gustinčič

Foto: Uroš Potočnik

  • Tehnični podatki

    Motor:
    Navor:
    Prenos moči:
    Okvir:
    Zavore:
    Vzmetenje:
    Teža:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri