Mulci, če vam fotri nočejo ustreči z minikrosom, 'nažicajte' prijatelja, da ga posodi za kakšen krog. Fotru, ne vam. Če po petih minutah še ne bo parkiral, ste zmagali.
Najprej razčistimo, s čim imamo opravka. Prej sem rekel, da gre za minikros, kar je pravzaprav napačna opredelitev. To ni neki 'nafriziran' motokros motocikel za najmlajše, kakršne srečamo na tekmovanjih za različna prvenstva. Gre za 'pit bike' (pitbajk), ameriški izum iz domačih garaž, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo na različnih avtomobilskih dirkah. Tudi če vas danes zanese na kakšno dirko, boste takle motocikel videli v marsikaterem boksu poleg pravega dirkalnika. Da se dirkač zapelje do stranišča, mehanik po gorivo . . Za dirkača se res ne spodobi, da bi do WC-ja pešačil, pa še čas prihrani.
Na test smo dobili dva pitbajka italijanskega proizvajalca Dream Pitbikes. No, v Italiji pravzaprav le sestavljajo in dodelujejo sestavne dele. Tako agregat prihaja iz kitajskega Lifana, vzmetenje je iz rok Marzocchija, plastični deli pa italijanski. Pri podrobnejšem ogledu ugotovimo, da gre za nadpovprečen izdelek in ne kitajska 'jajca', ki bodo ob prvem skoku razpadla.
Presenetijo predvsem nastavljivo vzmetenje, hidravlično vodene kolutne zavore in pri boljšem modelu tudi sklopka, kovinski pokrov posode za gorivo in solidna kakovost plastičnih delov. Zato je tudi cena višja od 'konkurenčnih' motociklov, ki jih je na našem trgu (že samo če preletimo spletne male oglase) precej.
Na našem testu sta nas zmotili le dve napaki: pri obeh modelih se je zatikala pletenica za plin, kar je občasno povzročalo nenormalno visok prosti tek, iz uplinjača rožnatega 'dirkalnika' pa je občasno kapljal bencin. Oboje je poseg v domači delavnici odpravil. Odvitih vijakov, solzečih tesnil in rjastih varov ni bilo.
Motor električnega zaganjalnika nima, zato je treba kar pošteno brcniti z desno nogo. Priporočamo prave motokros škornje, mlajšim pa pomoč starejšega, saj štiritaktnega enovaljnika ni tako lahko prižgati. Ko se motor, ki pije čisti neosvinčeni bencin (ni treba mešati olja kot pri mopedih ali malih krosih), segreje, je čas za zabavno akcijo.
Krmilo, postavljeno dokaj visoko, omogoča, da kljub majhnim meram motocikla na njem najde dovolj prostora tudi odrasel človek. S svojimi dobrimi 181 centimetri se sploh nisem počutil utesnjenega, le prestavna ročica je bila preblizu stopalke, da bi nemoteno prestavljal v velikih motokros škornjih. Sploh boljša različica v modri barvi je dovolj velika za nas, velikane, okvir hudičevega motocikla s štartno številko 666 pa je manjši.
Majhnost ima, poleg tega da lahko dva motocikla brez težav pospravite v enoprostorca, prednost tudi takrat, ko gre kaj narobe – ko na vrhu strmine zmanjka oprijema pod gumami in je treba obrniti ali z lastnimi kilovati poriniti do vrha.
Voznih lastnosti pravih motokros in enduro motociklov ne pričakujte, saj pitbajk zaradi kratke medosne razdalje in majhnih koles ni tako stabilen, še posebej na razbrazdani podlagi in pri veliki hitrosti. A koliko gre? Števca sicer nima, a upal bi si trditi, da se v četrti prestavi približa stotim kilometrom na uro.
Moči je glede na težo res dovolj in brez težav vas bo vrglo na hrbet, če boste v prvi prestavi preveč pogumno odprli plin. Zmore najstrmejše klance, če si upa voznik in če podlaga dovolj 'drži'. Od majhnih zavornih kolutov ne gre pričakovati čudežev, brez težav pa jih je mogoče upravljati le z dvema ali celo z enim prstom. Vzmetenje je za ta razred nadpovprečno, ne boji se skokov in je celo nastavljivo! Kakovostna igrača, skratka.
Preden vas popolnoma zakurimo za nakup, moramo omeniti le še eno dejstvo. Zadeva nima nobene svetlobne opreme za promet in je z globokim športnim zvokom precej hrupnejša od Tomosovega Automatika, zato je kakršnakoli vožnja po javnih površinah prepovedana.
Gozd? Hja, tudi tam se pravzaprav ni dovoljeno voziti in tako ostane le še motokros streza. Ampak če imate doma kombi, pickup ali prikolico oziroma če stanujete blizu kakšnega opuščenega kamnoloma, kjer ne boste motili lovcev in gobarjev, je lahko eden izmed testnih dvojčkov prava vstopnica v motorizirani svet na dveh kolesih.
Veliko varneje se je oblečen v ščitnike zvrniti na mehko zemljo kot pa izkušnje pridobivati na asfaltu med Hummerji, tovornjaki in avtobusi . . Teren je dobra šola za cesto, verjemite. Pa še zabavno je.
Tehnični podatki
Cena testnega vozila: 1.150 (1.790) EUR
Motor: enovaljni, štiritaktni, zračno hlajen, 149 cm? , 2 ventila na valj, uplinjač ? 26 mm.
Največja moč: 10, 3 kW (14 KM) pri 8.000/min (EVO 12, 1 kW)
Največji navor: 10, 2 Nm pri 5.500/min.
Prenos moči: 4-stopenjski menjalnik, veriga.
Okvir: jeklen cevni.
Zavore: spredaj kolut ? 220 mm, dvobatna čeljust, zadaj kolut ? 90, dvobatna čeljust.
Vzmetenje: spredaj obrnjene teleskopske vilice Marzocchi ? 35 mm, nastavljiva trdota, zadaj enojni nastavljiv blažilnik.
Gume: 80/100–12, 60/100–14.
Višina sedeža od tal: 760 mm.
Posoda za gorivo: 3 l.
Teža: 62 kg.
Zastopnik: Moto Mandini, d. o. o., Dunajska 203, Ljubljana, 05/901 36 36, www.motomandini.com.
Hvalimo in grajamo
+ privlačna zunanjost
+ kakovostna oprema
+ živahen agregat
+ okretnost
- slabša stabilnost
- nekaj manjših napak
Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič