Test: Ducati Scrambler Cafe Racer

Zbistri čute, doda okus in polepša dan kot pravi italijanski espresso! Revolucije pri Ducatiju s tem modelom niso iskali, je pa popolna protiutež terenskemu Desert Sledu, kot jin in jang. Motor je preizkušen L-dvovaljnik s 803 'kubiki' in 75 'konji', ki so dovolj iskri, da je poleg ležerne, uživaške vožnje z njim mogoče resno urezati tudi serijo nekoliko hitrejših ovinkov. Položaj za krmilom je športen, pomaknjen naprej, zato kar kliče po nekoliko hitrejši vožnji, kar pa ne utruja zapestja, saj piš vetra nekoliko pomaga pri sproščeni drži, da vsa teža ne sloni na rokah. Za hitro vožnjo pa se je treba zlekniti po kapljičasti posodi za gorivo, kajti nad 120 kilometrov na uro preveč piha, da bi v pokončni drži vztrajal dlje časa. A kljub temu se na zelo dolgo pot z njim ne bi odpeljal. Bolj prija pogled na lepo izdelane detajle, na dizajn, ki je italijansko čustven in domišljen, hkrati pa te predvsem prepusti domišljiji in željam po predelavi z osebno noto.

Kdor misli, da ima za svoj namen premalo konjev, ki se ne šopirijo na papirju, naj si kupi Panigale ali Monstra, Cafe Racerje pa je treba uživati po požirkih, kot Italijani zelo dobro znajo. Kot se za športen motocikel spodobi, je opremljen z nekoliko bolj športnim izpuhom. Skozi par Termignonijevih dušilcev se lepo oglasi in doda tudi akustično dimenzijo celotnemu paketu, ne samo vizualno.

Ampak v neki svoji zgodbi ga vidim tudi na dirkališču. Kompakten, kot je, lahkoten za vijuganje in nezahteven za vožnjo, s solidnimi, a ne dirkaškimi zavorami ter okvirjem in vzmetenjem, ki dopušča tudi hitro menjavanje smeri, bi mi ponudil užitek, da drgnem s kolenom po asfaltu. Brez stresa in želje po hitrem času, le v iskanju lepe, tekoče linije od ovinka do ovinka.

Peter Kavčič
foto: Saša Kapetanovič

• Preberite tudi, kako se je obnesel na primerjalnem testu: Retro primerjalni test: BMW, Ducati, Honda, Moto Guzzi, Triumph in Yamaha