Lagal bi, če bi rekel, da mi misel na CBF krajša spanec. Je pa vsekakor v ožjem izboru, ko me kakšen motorist začetnik vpraša, kaj naj kupi.
Seveda odvisno od starosti in potreb novinca ali povratnika v svet nagibanja po asfaltnih poteh. Dvajsetletnika na primer nima smisla prepričevati, da za na cesto ne potrebuje superšportne CBR, in če je nekdo navdušen nad preprostostjo skuterja – naj ga ima! CBF pa je nekakšna kombinacija med športnim, potovalnim in za vožnjo po mestu uporabnim dvokolesnikom. Je zelo nezahtevna za uporabo, ima solidno zaščito pred vetrom in agregat, ki voznika brez izkušenj ne bo vrgel s sedla ob prvem močnejšem zasuku ročice za plin.
Po dveh letih so se odločili za prenovo, ki je obsežnejša, kot bi si mislili ob hitrem pogledu na motocikel. Zamenjali so agregat, ki je v sorodu s predlansko 600-kubično CBR in ga že poznamo iz slečene sestre Hornet. Uplinjač je zamenjala vbrizgalna elektronika, ki je nastavljena tako, da štirje valji proizvedejo 57 kilovatov pri 10.500 vrtljajih, kar ni veliko, saj se s podobnimi konjušnicami ponašajo prostorninsko enaki dvovaljniki, ki so pri nižjih vrtljajih odzivnejši.
Ravno to je tisto, kar so snovalci želeli doseči – da bi se odzivala že v nižjem območju delovanja, saj na nedeljskem izletu v dvoje nihče ne mara privijanja v rdeče polje. CBF, o kateri govorimo, ima še vedno štiri valje in (le) 600 ‘kubikov’, a se odziva zelo solidno. Moč narašča linearno, odzivi na dodajanje plina so mehki. Uporabno območje se začne pri 3.500 vrtljajih, za odločna pospeševanja pa bo treba ‘mašinco’ zavrteti do sedem tisoč in več vrtljajev.
Zamenjali so tudi okvir, ki je zaradi uporabe aluminija lažji za pet kilogramov. Končno se je na armaturni plošči znašel analogni prikazovalnik količine goriva, ojačali so zavore, spremenili izpušni sistem, nastavljanje višine sedeža v treh stopnjah pa poznamo že od prej. Odstraniti je treba zadnji sedež, ki se odklepa s ključem, odviti štiri imbus vijake in po želji nastaviti višino. Zadeva preizkušeno učinkovito deluje, moti le povečana reža med sedežem in posodo za gorivo, ki zmoti pogled na sicer natančno izdelano in skladno oblikovano celoto.
Omogočili so tudi nastavljanje trdote vzmetenja, da se motocikel lažje prilagodi glede na voznikove zahteve ali obremenitev. Pohvaliti gre skrb za sopotnika: veliki ročaji so obrnjeni v smeri vožnje, noge pa imajo dovolj opore in zaščite, da se gumijast podplat ne bo ‘scmaril’ na vročem izpuhu.
Ali smo kaj pogrešali? Kakšen predalček za dokumente, recimo. Tak, kot ga ima CB1300, bi prišel zelo prav, čeprav pod sedežem najdemo nekaj prostora za prvo pomoč in mogoče še dežni kombinezon. Poglejte na primer, kaj so storili pri Aprilii z Mano: namesto posode za gorivo najdemo prostor za čelado! Kavlji in držalo za sopotnika pridejo zelo prav, ko želimo pripeti kak kos prtljage. Lahko pa namestite tudi kovček ali tri, ki se takemu motociklu podajo kot vitel terenskemu štirikolesniku.
Nova CBF se tako kot predhodnica pelje zelo lahkotno in je zato primerna tudi za dekleta. Saj ne, da bi bile motoristke nesposobne, ampak za obvladovanje motocikla je pa le treba imeti nekaj mišic. Zaznati je malenkost slabšo stabilnost pri najmanjših hitrostih, recimo pri počasnem premikanju v koloni, a to ni nič takega, česar bi se motorist moral bati. Sklopka in menjalnik delujeta skladno, vzmetenje je udobno in obenem ne plavajoče mehko, zavore pa delujejo zelo neagresivno. Mogoče bi si želeli celo za odtenek ostrejše. Glede na to, da so opremljene s protiblokirnim sistemom, ni strahu, da bi v nepredvideni situaciji stisnili preveč.
Moči je glede na delovno prostornino dovolj in na odprti cesti se zlahka vzdržuje velike potovalne hitrosti, čeprav bi kakšen konj več prišel prav. Po mojem mnenju je največji konkurent prav sestra CBF s 400 ‘kubiki’ več. Poleg razlike v ceni (1.500 EUR) je glavna prednost manjše Honde nezahtevno upravljanje, ampak če me spomin ne vara – tudi močnejša ‘Cebeefka’ ne zahteva mišičnjaka za krmilom.
Zelo prijeten motocikel, tale novinka. Nezahtevna in umirjena v vseh pogledih, tudi kar se tiče zunanjosti. Če ste pred nakupom take vrste motocikla, vrzite oko tudi na močnejšo različico, da ne bo čez leto ali dve že potrebna menjava. Če vam to seveda omogočajo denarnica in vaše fizične sposobnosti.
Honda CBF 600S ABS
Cena testnega vozila: 7.490 EUR
Motor: 4-valjni, tekočinsko hlajen, 599, 3 cm? , elektronski vbrizg goriva, električni zagon.
Največja moč: 57 kW (77, 5 KM) pri 10.500/min.
Največji navor: 59 Nm pri 8.250/min.
Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga.
Okvir: aluminijast.
Vzmetenje: spredaj nastavljive teleskopske vilice s premerom 41 mm, 120 mm giba, zadaj enojni nastavljiv blažilnik, 125 mm giba.
Zavore: spredaj dva koluta s premerom 296 mm, tribatne čeljusti, zadaj kolut s premerom 240 mm, enobatna čeljust.
Gume: spredaj 120/70-17, zadaj 160/60-17.
Medosna razdalja: 1.490 mm.
Višina sedeža od tal: 785 (+/? 15) mm.
Posoda za gorivo: 20 l.
Masa: 222 kg.
Zastopnik: Moto center AS Domžale, Blatnica 3a, 1236 Trzin, 01/5623333, www.honda-as.com.
Hvalimo in grajamo
+ nezahtevno upravljanje
+ udobje, ergonomija sedenja
+ pogonski sklop
- pogrešamo manjši predalček pred voznikom
- kakšen kilovat več ne bi škodil
Iz oči v oči
Matjaž Tomažič: Nismo se je še dobro navadili, pa je že nova oziroma prenovljena. Kot lastnik tisočkubičnega modela sem želel preizkusiti tudi šibkejšo različico. Res je, z novim lažjim in bolj čvrstim okvirjem je ta Honda še bolj gibčna, bolj okretna in bolj vodljiva. Je povsem predvidljiva in točno veš, kaj se dogaja pod kolesi. Ne vem, kako je Japoncem uspelo, ampak plastični poloklep kljub manjšim meram v primerjavi s prejšnjim nudi boljšo vetrno zaščito, predvsem v predelu kolen. Ni počasna, a motor posebnih športnih ambicij nima. Model s tisoč ‘kubiki’ je dražji za ‘samo’ 1.500 evrov.
Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič