Honda NC750 Integra S (2019)

Seveda ne trdim, da pri Hondi, potem ko model prispe v prodajne salone, nanj enostavno pozabijo, nikakor pa nismo pogosto priča drastičnim spremembam. Po eni strani te niso potrebne, po drugi strani pa je pri Hondi tako, da če nekaj ne gre v denar, na to precej hitro pozabijo. Se še spomnite modelov CTX1300, DN-01, morda Vultusa? Nekoč priljubljena CBF600 je v devetih letih dobila zgolj čistejši izpuh in nekaj novih barv. Torej, pri Hondi popravljajo le tisto, kar je zaradi različnih razlogov pač nujno potrebno. Vse drugo je v skladu s pričakovanji in korektno že od samega začetka.

Tako velja tudi za Integro. Odkar je kot tretji član družine NC (New Concept) v letu 2012 ugledal luč sveta, se je ta križanec med motociklom in skuterjem spreminjal le toliko, kot je bilo nujno potrebno in seveda bistveno. O Hondi Integri smo v preteklosti zapisali veliko dobrega in tudi danes ni razlogov, da ne bi bilo tako. Integra ostaja zelo okreten, dinamičen, lep in zaupanja vreden motocikel. Pardon, skuter. Kakorkoli, z omenjenimi modifikacijami ni postal samo boljši, ampak se je po mojem mnenju brez dileme povzpel tudi na prvo mesto med modeli iz serije NC. Zakaj? Ker je Integra tista Honda, ki ji odlični DCT menjalnik med vsemi Hondami najbolje pristaja, zato ker se pelje kot motocikel ter zato, ker v vožnji vedno streže z neko sproščujočo energijo.

Moti le informacijski zaslon. Težava ni v tem, da je ta že za med tiste nekoliko zastarele, ampak v tem, da njegova skromnost zmoti harmonijo elegance in prestiža, ki ga Integra sicer izžareva. Morda bi se s tem celo sprijaznil, a glede na to, da je v hiši že na voljo boljša rešitev (Forza 300), z naslednjo nadgradnjo upravičeno pričakujem več.

Bistvo zadnje osvežitve je poleg večje varnosti brez dvoma tudi več dinamike in prožnosti. Z večjim številom vrtljajev so vsi člani družine NC pridobili več sape in tudi zvoka, z daljšimi prestavnimi razmerji pa se je cona motornega ugodja pri višjih hitrostih preselila nekaj nivojev višje. Hkrati se je še za nekaj decilitrov na sto kilometrov zmanjšala poraba goriva. Ta je na testu v programu D znašala 3,9 litra, skupno povprečje brez želje po varčevanju pa je bilo 4,3 litra.

V korist večje varnosti je z modelnim letom 2019 na pomoč priskočil sistem HSTC, ki ga poznamo kot enega izmed boljših. Pri Integri ga je mogoče povsem izklopiti in če sem povsem iskren, je tako tudi prav. Med vožnjo z izklopljenim HSTC-jem v suhem vremenu namreč nisem zaznal pretirane volje po vrtenju zadnjega kolesa v prazno, zato je takrat, ko je HSTC vklopljen, vsako njegovo posredovanje presenečenje. Za povrh pri svojem početju vztraja, vse dokler voznik plina ne zapre do konca. Povsem drugače je seveda takrat, ko je vozišče mokro in spolzko. Torej, v suhem 'izklop', v mokrem 'vklop', pa bo volk sit in glava cela.

Na večer, preden sem testno Integro vrnil, je ob kozarcu tekla razprava o tem, kaj pravzaprav Integra sploh je. Skuter? Motocikel? Ne vem, prej bi sicer rekel, da je skuter, a kaj, ko prav nič ne skriva svojih motociklističnih genov. Vem pa, da Integra združuje dobre lastnosti iz obeh svetov. Če moram, bom rekel, da je Integra zelo dober 'bussiness-class' skuter. Cena? Če primerjam s konkurenco, dobrih devet tisočakov, kolikor je treba odšteti za Integro, govori o tem, da pri Hondi sploh niso požrešni.