Honda XL 1000 V Varadero

… in še kam drugam bi me mimogrede lahko odnesla pot. Tako nekako sem tuhtal in skrivaj snoval plan za namišljeno pot okrog sveta s Hondo Varadero med tedenskim križarjenjem po Sloveniji.

Honda XL 1000 V Varadero je hecen motor. Poganja ga agregat, prevzet s povsem cestne VTR 1000, ki naj bi na poševnook način odgovorila italijanskemu Ducatiju, vsaka podobnost pri izdelavi z Cagivinim Canyonom pa je zgolj (ne)namerna.

Motocikel se po ceniku in videzu uvršča v razred enduro motociklov, kar je razvidno tudi iz tistega XL pred imenom motocikla. Vsekakor pa govorimo o povsem potovalnem, no recimo temu raje touring motociklu. Malo mešano torej. Že od nekdaj je znano, da so mešančki tudi kot psi najbolj pametni, da je golaž mešan z vampi mnogo boljši in zame osebno ga še vedno ni čez svetlo pivo, mešano z temnim. Pol - pol torej.

Honda Varadero je brez dvoma motocikel, ki si zasluži čisto petico iz uporabnosti. Sicer precej velik in za manevriranje kar malce okoren motor se odlično izkaže tako v vsakdanjem prometu kot na daljših turah. No, ja, tudi kakšen kilometer nepričakovanega makedama na neznani poti brez težav pogoltne, a ko se začne blato in se pojavijo veje in korenine, takrat je bolje obrniti in poiskati drugo pot.

Prelep, pretežak in preširok motocikel je doma seveda bolj na cesti kot na vaških kolovozih. Masivnost pa ima tudi dobre lastnosti, saj Varadero brez težav hvaležno nosi dva potnika in obilo prtljage tudi na daljših progah. Z nekaj manj kot 100 konjskimi močmi se dvovaljni agregat s športnim pedigrejem povsem enakovredno kosa z zasnovo motocikla in njegovo obtežitvijo.

Motor ni enovaljno ali enduraško zaspan in prehitevanja pred vami plazečih se štirikolesnikov so igrivo lahka. Na avtocestah Varadero brez težav pospeši čez nekdaj magičnih 200 km/h, res pa je, da se pri hitrostih, večjih od 140 km/h, začne motocikel nekam čudno tresti. Vsaj pri testnem motociklu so se pojavile nekam nejasne vibracije, katerih pa ne bi mogel pripisati neuravnoteženim kolesom. Ali pač?

Pogonski agregat, ki je presajen s športnejšega modela, je v tem primeru namenoma »umirjen« na manjšo motorno moč, s čimer so snovalci motocikla dosegli precej manj utrujajoče vozen motor.

Varaderu proti pričakovanjem in v nasprotju z VTR 1000 ob priganjanju ni postajalo vroče in kazalec motorne temperature je vedno zgledno ostal pod polovico. Torej vsi, ki ste skomignili z rameni ob stransko postavljenih polovičkah motornih hladilnikov, vaša skepsa je povsem neupravičena!

Na popotniku, katerega ime je povzeto po kubanskem mestu in naj bi z velikim V simboliziralo zasnovo pogonskega agregata, lahko pohvalimo tudi zavore. Tudi tu najdemo Hondin centralni zavorni sistem, pri katerem so s povezavo zavornega črevesja dosegli, da ob doziranju prednje zavore zavira tudi zadnje kolo. Mehanika samih kolutov in čeljusti je povzeta s Hondine družine cestnih motociklov z oznako R in na Varaderu kombinacija deluje odlično.

Zavore so kos tudi popolnoma obteženemu motociklu, na katerem pa je pred odpravo na daljši dopust obvezno treba prilagoditi nastavitev vzmetenja. Vsaj zadnjega. Po razbremenitvi motocikla, torej po vrnitvi domov, pa ga nikar ne pozabite nastaviti nazaj. Se pravi za uporabo konja z enim potnikom v sedlu, sicer bo pri večjih hitrostih motor na daljših ravnicah ali avtocestah začel zoprno »plavati«. Sicer sorazmerno nenevaren pojav, ki so ga večinoma deležni vsi enduro motocikli, se ne stopnjuje v večje nihaje, a zvijanje motorja seveda ni najbolj simpatičen občutek.

Seveda pa drži dejstvo, da nihče ni popoln in zato lahko zapišem, da je ob naštetih malenkostih Varadero zelo blizu popolnemu touring motociklu in bo nedvomno dober nakup za vse, ki na motociklu ne zahtevajo obilice kroma in radiosprejemnika. Varadero je še vedno pravi motocikel in ne kabriolet na dveh kolesih. Za vsakdanjo uporabo ali za preživljanje dopusta na dveh kolesih boste bržkone težko našli boljšega partnerja.