Husqvarna SM 450 RR

Nastranova Huska je 29. od vseh stotih, ki so zapustile tovarno. Gre za repliko lanskega dirkalnika, v sedlu katerega je Adrien Chareyre na svetovnem prvenstvu ugnal vso konkurenco. Ekskluzivna in divja zadeva, torej.

Če bi sešteli cene specialnih sestavnih delov na novi SM 450 RR in dodali še stroške razvoja ter ročnega sestavljanja, verjetno ne bi več tako debelo pogledali, ko bi v ceniku uzrli številko 14 tisoč. Kdo bi sploh znal zvariti skupaj lahek in dovolj tog okvir, prirejen posebej za supermoto, z glavo s spremenljivim kotom prednjih teleskopskih vilic, in to s povsem ročnim dodajanjem materiala v zaščitnem plinu, čemur strojniki pravijo postopek TIG? Inženirji v dirkaškem oddelku Husqvarne prav gotovo. Zmagati na svetovnem prvenstvu v konkurenci divjih Aprilij, KTM-ov, Hond in preostalih ni mačji kašelj in v čast zmagi so izdelali serijo RR-ov.

S serijskim motorjem ima bore malo skupnega: močnejša in za štiri centimetre krajša zadnja nihajka je anodizirana v črno barvo (uf, se bodo praske zelo poznale po padcih? ), križi, ki držijo debele prednje vilice, so izrezkani iz polnega kosa Ergala, črno-bela kolesa omogočajo namestitev pnevmatik brez zračnic, radialna zavorna črpalka Brembo in čeljusti istega proizvajalca pa so najboljši kosi, kar jih lahko najdemo v svetu športa, v katerem se več vozi počez kot naravnost.

Agregat ima ročno obdelano glavo, športne ventile ter ostrejšo odmično gred, kovan bat in Keihinov MX-uplinjač s premerom 41 mm, menjalnik pa šest stopenj in drsečo sklopko STM. »Še napravo za avtomatsko prekinitev vžiga pri pretikanju vgradimo, pa bo letelo. In upam, da bodo pri Akrapoviču naredili izpuh z dvema loncema.

Pri tako majhni seriji je vprašanje, koliko kupcev ima sploh namen menjati dober športni Arrow za komplet iz Ivančne Gorice, « razlaga Uroš, lanskoletni državni prvak v supermoto razredih 450 in Open.

Priznam, Huse na dirkališču Raceland nisem izkoristil niti 25-odstotno. V tla bi se pogreznil, če bi po tleh zvrnil lepotico, ki je komaj zapustila tovarno in se je svetila kot iz škatlice. In to bi se pri januarskih temperaturah nekaj stopinj nad ničlo lahko kaj hitro pripetilo. Ampak občutek med vožnjo je božanski.

Najprej se je treba privaditi skoraj navpičnega kota prednjih vilic. Ta omogoča izredno hitro prekladanje v zaprtih zavojih, zaradi česar je Uroš na testiranjih pridobil pol sekunde na krog. Pol sekunde! To lahko pomeni na dirki, če ne pride do padca, približno sedem ali celo deset sekund prednosti pred zasledovalcem. Predvsem pa je pohvale vreden agregat: enovaljnik je izredno nezahteven za vožnjo, saj sem med ogrevanjem lahko nizal kroge v nižjem območju delovanja, ne da bi motor nadležno cukal. No, pri višjih vrtljajih in polno odprtem plinu pa motor suva, prednje kolo se nenehno vzpenja, zadnja pnevmatika drsi v prazno . . Hudiča bi prijalo vsaj kakih deset stopinj več.

Mogoče vožnjo ponovim na koncu letošnje sezone, v kateri se bo Uroš boril na evropskem prvenstvu za mesto med prvimi tremi, če verjamemo drznim načrtom. Pa tudi na domačih dirkah ga bomo videvali, zato vabljeni, da si spomladi v živo ogledate, kaj tak stroj dejansko zmore.