Husqvarna TE 310 je tako poseben motocikel, da mi je bilo takoj, ko sem izvedel, kaj večji bat in valj naredita iz serijske 250-kubične TE-jke, jasno, da mora na prav poseben test. Na zelo težak test!
Hell's Gate, nora enduro dirka v osrčju toskanskih gričev, ki me je kot rekreativnega enduro voznika vznemirjala zadnja tri leta, se je zdela tista prava. Res je, da bi lahko naredil dober test tudi brez dirke ali morda na kakšni amaterski dirki, toda preizkusiti, kaj zmoreta človek in stroj v najekstremnejših pogojih, vleče kot magnet. Še zlasti če se lahko pomeriš z Miranom Stanovnikom in s svetovno elito enduro športa. Seveda zgolj zato, da vidiš, kolikšna razlika je med tabo in 'profijem'.
In tako se je zgodilo. Alarm na telefonu me je tistega sobotnega jutra ob prekleto zgodnji uri zbudil in (to priznam) zares, ampak zares sem bil slabe volje in sem samemu sebi zabičal, da se na dirke, kjer je treba vstati ob petih zjutraj, ne bom nikdar več podal.
Husqvarna me je pričakala s preostalimi 77 dirkalniki, ki jih tisti dan ni čakalo prav nič prijetnega. Miran je z enako Husqvarno startal še v popolni temi (včasih tudi ni tako krasno, če si dober in ti dajo visoko startno številko 11), moj start pa je že pozdravilo sonce.
Tristodesetka je zagrgrala ob prvem pritisku na gumb električnega zaganjalnika in po kratkem ogrevanju je pot že zavila strmo v klanec proti hitrostni preizkušnji.
Zgolj razlaga za lažje razumevanje dirke: dopoldne je potekal klasični enduro s štirimi etapami in dvema časovnima kontrolama ter hitrostno preizkušnjo, popoldne pa ekstremni enduro brez hitrostnih preizkušenj, nekako kot motokros dirka s štirimi krogi po najtežjem možnem terenu.
S Husqvarno sva dobro startala in tudi čez prvo resno oviro, ki je bila videti brutalno (strm in širok vzpon čez velike skale), sva kar poletela. Izkazala se je. Odlična moč, kakovostno enduro vzmetenje in odličen navor, hkrati pa zaradi svoje 250-kubične zasnove ostaja dovolj lahkotna za hitro menjavanje smeri, prava stvar za tehnično zahtevni enduro!
A zabave je bilo konec, ko se je na ozkem delu zataknilo že voznikom pred mano. Popusti ti zbranost, ne najdeš prave linije čez ovire in že smo tam, kjer si noben enduro voznik nikakor ne želi biti, sredi klanca, polnega kot led drsečih skal (enduro enačba: blato + skale = led).
Saj nekaj časa še potiskaš in vlečeš motocikel, toda po nekaj podobnih trenutkih sredi klanca ti preprosto iz telesa potegne vso energijo. S pomočjo prijaznih gledalcev in funkcionarjev ob stezi (te je prav za pomoč tekmovalcem namestil kar organizator) mi je tako uspelo priti tudi do cilja tega hudičevo drsečega brzinca. Počutil sem se grozno.
Vedel sem, da bo težko, ampak da bo tako težko, si nisem mislil niti v sanjah. Ko sem končal prvi krog po sicer fantastični enduro stezi, lepi, slikoviti, a polni ovir, ki bi prej kot v enduro spadale na svetovno prvenstvo v trialu, sem hotel kar odnehati. A spodbudne besede članov spremljevalne ekipe so botrovale, da sem poskusil še en krog in še enkrat tisto nemogočo hitrostno preizkušnjo.
Potem je bilo dovolj. Husqvarna, ki me je tako ubogljivo vozila gor in dol, ko sem se komaj držal za krmilo in komaj sproti postavljal noge nazaj na stopalke, si ni zaslužila, da jo mečem po tleh. Med drugim sem tudi dojel neverjetne sposobnosti in vzdržljivost enduro bogov. Če sva bila oba z Miranom izmučena in prepotena (pustimo ob strani malenkost, da je bil Miran šele po štirih krogih videti tako utrujen kot jaz po prvem krogu), se najboljših pet ni niti dobro preznojilo.
Končna ocena: motocikel popolna desetka, prava stvar za klasični enduro, nezahteven in ravno prav zmogljiv ter lahkoten. Voznik pa … no, ja, trudil se je, ni kaj …
Ponovno zmagal Anglež
Četrta dirka in četrtič angleški zmagovalec! Kaj jih dela superjunake? Po treh zaporednih zmagah Davida Knighta, ki je po ukazu KTM-a moral na dirko v francoski LeTouquet, se je med zmagovalce vpisal še Wayne Braybook. A zmaga ni bila lahka. Wayne si je že po osmih kilometrih izpahnil mezinec na levi roki in nato do konca vseh štirih krogov prehitel glavna tekmeca, Paula Edmondsona in Simona Albergonija.
Do cilja, tj. na peklenski vrh, je s pomočjo gledalcev uspelo priplezati le sedmim do konca izmučenim tekmovalcem (zjutraj jih je startalo 77), nezemeljskim junakom najtežje enduro dirke na svetu. Žal med njimi ni bilo Slovencev. Miran Stanovnik je priznal, da je dirka težja, kot je mislil, a ni nemogoča. »Le trening je treba popolnoma podrediti tej dirki in trenirati na ekstremnih terenih s posebej prirejenim motociklom, « dodaja. Prihodnje leto revanša? Morda?
Rezultati:
1. Wayne Braybrook (VB, GasGas),
2. Paul Edmondson (VB, Honda),
3. Simone Albergoni (ITA, Yamaha),
4. Alessandro Botturi (ITA, Honda),
5. Gregory Eyries (FRA, Yamaha),
6. Andreas Lettenbichler (NEM, GasGas),
7. Piero Sembenini (ITA, Beta Trial)
Peter Kavčič
foto: Grega Gulin, Matej Memedovič, Matevž Hribar