Jesensko listje nam je tlakovalo gozdne steze, ko smo se preganjali s Husko za prihodnje leto. Na prvi pogled bi rekli, da se od modela 2008 ne razlikuje veliko, a vseeno je BMW-jev, pardon, Husqvarnin najbolj priljubljen enduro stroj izboljšan.
Ko sem imel letos priložnost govoriti s Chrisom Pfeifferjem, ki na svojih 'stunt' nastopih uporablja tudi novega BMW-jevega G450X, je omenil, da je od nemškega prevzema Husqvarne vse drugače. O podrobnostih je bil skrivnosten, dal pa je vedeti, da se na tem področju nekaj dogaja.
Kaj? Vsaj dve možnosti obstajata. Prva, da bo BMW izkušenj polni Husqvarni pokradel znanje, ga vcepil v svoje motocikle in zgodbo nadaljeval pod belo-modro značko, kar sploh ne bi bilo čudno, saj so podobno že storili v svetu štirih kolesih z Land Roverjem, ko so razvijali novo terensko serijo X. Po drugi strani pa bi bilo škoda izumrtja (oprostite, mogoče pretiravam) tako znanega imena med terenskimi motocikli, kot je Husqvarna, zato obstaja druga možnost: da bodo terensko linijo za prosti čas nadaljevali pod Husqvarninim imenom z BMW-jevimi vložki. In kasneje zaslužki, seveda.
Kako se bodo odločili veljaki pri BMW-ju, ki so natanko pred letom dni odkupili Husqvarno, v tem trenutku težko napovemo. Vemo pa, in to nam je zatrdil gospod Zupin, ki ostaja zvest nekdaj švedski znamki, da je povpraševanje po nemškem prevzemu občutno večje. Predvsem v Nemčiji, se razume. Kakšne novosti pa so po letu dni, odkar so celotni terenski program korenito prenovili, pripravili za to, da bi v nakup prepričali še druge?
Najmanj vidna, a najpomembnejša novost se skriva v okvirju. Čeprav so ga prenovili že lani, ko jim je uspelo prihraniti štiri kilograme, so ga letos znova popravili in zatrjujejo, da je lažji še za en kilogram in obenem omogoča boljšo vodljivost motocikla. Položaj za krmilom je zdaj bolj 'motokrosističen', saj je sedež skupaj s posodo za gorivo skoraj povsem raven in dopušča dovolj manevrskega prostora za presedanje ali premikanje telesa, kadar stojimo.
Med nogami je Husqvarna izrazito ozka, celo preveč, kadar boste v stoječem položaju drveli v strme klance – zelo težko se je namreč motocikla oprijeti z nogami, zato toliko bolj trpijo roke.
Novi so marjetičasti zavorni koluti, zadnji Sachsov blažilnik, črna barva platišč, prednjim teleskopom pa so namenili le drugačne nastavitve. Spremenjene so grafike, nekaj črne barve so zlili še po plastičnih delih in zamenjali prednjo masko. Mimogrede, zakaj še nobena luč pri hard enduro Husqvarni ni svetila pred vozilo, ampak nekam v bukove krošnje? Tega sicer ni težko ročno popraviti, poleg tega se s takim motociklom malokrat vozimo ponoči, ampak kdaj se zgodi, da se dogodki na terenu ne odvijajo po načrtih in se popoldanska 'fura' zavleče v noč . .
V drobovju enovaljnika so izboljšali mazanje ležajev in zamenjali varnostni ventil, ojačili prestavne vilice v menjalniku, vstavili nov oljni filter ter trpežnejše, jeklene izpušne ventile v glavi motorja. Novi so še napenjalec verige odmične gredi, tesnilo na bloku motorja in izpušni sistem, ki je po odstranitvi blokad (a se mogoče kdo vozi z zadušenim hard endurom? ) dokaj glasen, česar drugi udeleženci na terenu ne odobravajo najbolj.
Neuradno smo slišali, da so nekateri lanski modeli imeli težave z elektronskim vbrizgom goriva, kadar je bilo goriva v posodi malo, in tudi ta pomanjkljivost naj bi bila odpravljena. Na našem testu smo bili z delovanjem elektronike zadovoljni, saj je Husa lepo vžgala kadarkoli, brez ročnega dodajanja plina in dolgega čakanja s palcem na rdečem gumbku. Tudi potem ko se je motocikel z voznikom vred na zahtevnem terenu zvrnil z glavo navzdol! Agregat v spodnjem območju vrtljajev lepo vleče, ni pa agresiven.
Primer: če boste na makadamski podlagi želeli v tretji prestavi z nižjimi vrtljaji zdrveti počez, bo moči primanjkovalo; za tak manever bi bil primernejši TE 510. Ampak ko se motor enkrat zbudi, je moči ogromno. Toliko, da vožnja s polnim plinom nikakor ni enostavna in zahteva kar nekaj izkušenj in telesne pripravljenosti. Tam, kjer eksplozivnosti ne potrebujemo, torej na različnih skalnatih vzponih, pri vožnji čez korenine in podobne prepreke, pa Husqvarna zelo lepo pleza in je mehak odziv ročice za plin pravzaprav zelo dobrodošel.
Vzmetenje dobro blaži manjše grbine, pri skokih in večjih sunkih na prednje kolo pa smo imeli občutek, da bi to lahko delovalo bolje. Zavore so odlične, prav tako si pohvalo zasluži hiter menjalnik. Graje? Na nezaščitenem predelu izpušne cevi pred dušilcem sem si prav nemarno skuril hlače. Med vožnjo se to nebi zgodilo, ampak na enduru je včasih treba sestopiti, poprijeti z roko in motocikel prestaviti čez kakšen hlod tako, da se vanj opremo s kolenom.
Pa je zacvrčalo . . Tudi tista ročaja pod sedežem se izkažeta za premajhna in s preveč ostrim robom plastike, da bi bila uporabna pri takem početju – bolje je prijeti kar za zadnji blatnik, s čimer pa si potem umažemo rokavice.
Tale nova TE 450 je odličen enduro stroj. Težko pa rečemo, da je najboljši – za to bo treba počakati na primerjalni enduro test, ki ga bomo izpeljali v roku enega meseca. Komaj čakamo – hard je zakon.
Tehnični podatki
Cena testnega vozila: 8.449 EUR
Motor: enovaljni, štiritaktni, 449 cm? , tekočinsko hlajen, elektronski vbrizg goriva Mikuni ? 42 mm.
Največja moč: n. p.
Največji navor: n. p.
Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga.
Okvir: jeklen cevni.
Zavore: spredaj kolut ? 260 mm, zadaj kolut ? 240 mm.
Vzmetenje: spredaj nastavljive obrnjene vilice Marzocchi ? 50 mm, 300 mm giba, zadaj nastavljiv blažilnik Sachs, 296 mm giba.
Gume: 90/90–21, 140/80–18.
Višina sedeža od tal: 963 mm.
Posoda za gorivo: 7, 2 l.
Medosna razdalja: 1.495 mm.
Teža: 112 kg.
Zastopnik: www.zupin.de
Hvalimo in grajamo
+ ergonomija
+ moč motorja
+ zavore
+ menjalnik
+ stabilnost na terenu
- izpostavljen del izpušne cevi
- majhni in ostri ročaji pod sedežem
Matevž Hribar, foto: Peter Kavčič