»Pri 300 km na uro imaš na ročici še dva centimetra plina! « mi je razložil Franc Panigaz iz Kranja, ko mi je dal ključe tega Kawasakija. Zadnjih treh prestav ne boš potreboval, « mi je še stresel za popotnico k temu izzivalnemu in prestižnemu preizkusu menda najhitrejšega motorja na svetu.
Kovinsko zeleni Kawasaki, ki je leto in kakšen dan čez dražil z obljubljenimi zmogljivostmi duhove sveta prestižnega motorizma, je brnel v prostem teku pred Panigazovo delavnico v Kranju. Dvigal mi je adrenalinski tlak z zloveščim sikanjem skozi Akrapovičev izpušni sistem iz titana. Tam, pri Akrapoviču, kjer meri svoje dragulje vsa svetovna dirkaška elita, so povsem serijskemu Kawasakiju ZX-12R namerili na gumi 156 KM, z novim izpušnim sistemom pa 173 KM!
Teh 173 KM, konjska moč gor ali dol, je realna moč, ki jo ima voznik v roki in isti hip na gumi, pri Kawasakiju široki celih 200 mm.
Ha, drobni tisk: podatkom o motorni moči, ki jih tovarne navajajo v prospektih, je treba verjeti z rezervo: moč na ročični gredi je teorija, nekaj, kar ne pride do ceste, ker se zaradi trenj porazgubi med sklopko, menjalnikom, ležaji in verigo. Moč 173 KM na gumi pa je več, kot ima na gumi Jerman na svetovnem prvenstvu superbike.
Ne vem natančno, toda zagotovo vsaj 15 KM več, kot imajo tovarniški stroji na istem svetovnem prvenstvu. Seveda je tu v igri različna masa. Superbike tehta 165 kilogramov, tale Kawasaki vsaj 235, z gorivom, oljem in vodo. To ni veliko. Toda ne obremenjujmo se tu s kilogrami. Jaz tehtam gol 50 kilogramov več kot Edwards s svetovnega prvenstva. Hja, vse neotipljive številke so nekakšne prostitutke, ki jih je mogoče prilagajati rabi.
Pričakovanje! Motor me je čakal čist in urejen, lepo utečen s 3800 prevoženimi kilometri in na dovolj novih gumah, da me ni grabil prazen strah: Panigazu zaupam, ker se je že neštetokrat dokazal, in zato mirnega srca sprejmem iz njegovih rok izziv, da pogledam, kako se živi pri hitrosti nad 300 kilometrov na uro ali pri gibanju vsaj 85 metrov v sekundi.
Tesno zapnem čelado in iz kenguruja krojene rokavice, popravim ščitnike na kolenih in si rečem: »Bomo videli, saj nisem od včeraj! « Ko se rolam skozi naselje s kakšnimi dva ali tri tisoč vrtljaji v minuti, gre tale lovec zelo pohlevno in tekoče, da kar podvomiš o teh bogato rejenih številkah. Sedim dokaj sproščeno in za ne prenizkim oklepom. V odlično postavljenih ogledalih končno enkrat vidim vse dogajanje za hrbtom.
Otipavam motor in se skušam udomačiti. Menjalnik teče gladko, sklopka se da lepo čutiti, stik telesa z motociklom je mogoče v več ročkah in je naraven. To pomeni, da je mogoče motocikel usmerjati že s pritiskom noge ob okvir in stopalko ali s stegnom ob posodi za gorivo.
Potem poskusim priviti plin, samo malo. P . . , druga gre čistih 185 km na uro!
Tako hitro se je Kawasaki premaknil, da so mi možgani kar zaplavali znotraj črepinje in oči niso bile sposobne dojeti spremenjene razdalje in prostora. Naj ne zatajim, da sem z drugo padel mimo nekaj čeških turistov in kombija na avtomobilski cesti. Stisne me v želodcu, ko se zavem, da imam še štiri prestave, zaprem plin in gledam presunjeno v svet . . heej, res moram videti, koliko gre! Nisem še presegel znamke 300.
Poiščem primeren prostor za izstrelitev v tretjo dimenzijo.
Ko se kotalim po svetu v šesti prestavi pri 170 km na uro, kaže merilnik vrtljajev slabih pet tisočakov, manj kot polovico možnih vrtljajev. S takim načinom vožnje gre lahko človek na pot okoli sveta, saj je prostora za dva dovolj. Pod pokrovom zadka je namreč dokaj udoben sedež za sopotnico. Le vprašanje je, kako hitro se želi peljati. Zmečem tri prestave dol, do tretje. Odprem plin do konca.
Tretja se divje hitro zvrti, izpuh ali motor pod menoj sikajoče rjove in brca, od zadaj me sune tja do kakšnih 240 km na uro. Brez sklopke sunem v četrto, menjalnik vklopi zelo natančno in hitro. Četrta je enako živahna kot tretja. Motor samo enakomerno sune, umaknem pogled na merilnike in števec pokaže 280 ali 285 km na uro. Ne vem natančno, ker je šlo hitro. Ni se mi zdelo udobno gledati na številke pri tej hitrosti.
Brez sklopke potisnem v peto, gladko gre kot po maslu, nekaj mi ne da in zaprem plin. Odneham. Tole je bilo hitro. Spustim na turističnih 220 km na uro. Občutki so zmedeni. Merilnik hitrosti lahko prileze do številke 340, toda roka vsakič zapre plin, ker motor tako pospešuje, da nimam časa v glavi urediti zaznavanja gibanja. Nisem vajen take zaloge moči in neizčrpnega pospeševanja stroja, zato izgubim orientacijo.
Vsakič, ko pri zakletih 280 km na uro dvignem glavo iz oklepa, me nekakšen velikan opali po čeladi in ramah in motor razširi smer vožnje. Poskusim spet. In spet. Peta prestava pospešuje enako sunkovito kot četrta, zato prestave štejem, da vem, kje sem. Vsakič pri okoli 280 km na uro, sredi še divjega pospeševanja, odneham. Daljšo in širšo ravnino bi potreboval, da bi se počutil dovolj varno.
Kaj pa vem, koliko kože človeku sname, če se pri takšni hitrosti zakobali. In sploh ne rečem, da je za to kriv motor. Kawasaki ZX-12R gre zelo mirno, tako naravnost kot v ovinek, kjer se lahko tudi naslanjate na koleno, če se vam to zdi potrebno. Motor to omogoča, okvir to omogoča, vzmetenje to omogoča. Skratka, paket je bogat, le odpreti ga je treba znati. Sam sem znal izkoristiti do rdečega polja le štiri prestave.
Cena: 12.152, 94 EUR (DKS, Maribor)
Tehnični podatki
Motor: 4-valjni - 4-taktni - vrstni - tekočinsko hlajen - dve odmični gredi v glavi - po 4 ventili na valj - gred za blaženje tresljajev - vrtina in gib 83 × 55, 4 mm - prostornina 1199 cm3 - kompresija 12, 2 : 1- vbrizg goriva, sesalna grla f 51 mm - 6-stopenjski menjalnik - sklopka v oljni kopeli - veriga
Šasija: box okvir iz centralnega nosilca iz aluminija - spredaj nastavljive vilice USD Showa f 43 mm, gib 120 mm - zadaj aluminijaste nihajne vilice, centralni blažilnik, gib 140 mm
Kolesa in gume: spredaj kolo 3, 50 × 17 z gumo 120/70 - 17 - zadaj kolo 6, 00 × 17 z gumo 200/50 - 17
Zavore: spredaj 2 × delno plavajoči kolut f 320 mm s 6-batno čeljustjo - zadaj kolut f 230 mm z dvobatno čeljustjo
Mere in masa: dolžina 2080 mm - medosna razdalja 1440 mm - višina sedeža od tal 810 - posoda za gorivo 20 l - masa (brez tekočin, tovarna) 210 kg
Mitja Gustinčič
Foto: Uroš Potočnik
| Motor: | 4-valjni - 4-taktni - vrstni - tekočinsko hlajen - dve odmični gredi v glavi - po 4 ventili na valj - gred za blaženje tresljajev - vrtina in gib 83 × 55,4 mm - prostornina 1199 cm3 - kompresija 12,2 : 1- vbrizg goriva, sesalna grla f 51 mm - 6-stopenjski menjalnik - sklopka v oljni kopeli - veriga |
|---|---|
| Zavore: | spredaj 2 × delno plavajoči kolut f 320 mm s 6-batno čeljustjo - zadaj kolut f 230 mm z dvobatno čeljustjo |
| Teža: | dolžina 2080 mm - medosna razdalja 1440 mm - višina sedeža od tal 810 - posoda za gorivo 20 l - masa (brez tekočin, tovarna) 210 kg |