KTM 950 R Super enduro

Erzberg, Avstrija. Pod vznožjem ’železne gore’, ki je prizorišče zloglasne enduro dirke, čakam na prosto pot. Pred mano je 20 kilometrov superhitrih makadamskih avtocest, širokih od 20 do 50 metrov. Višinska razlika je blizu 1.000 metrov, spodaj dežuje, zgoraj diši po snegu, vrh pa je zavit v oblake.

6. 7. 2006

Ste pripravljeni? 5, 4, 3, 2, 1, start! V tistem hipu so iz glave izginile vse misli razen ene: »Plin do konca! « KTM-ov Super enduro pod mano zarjove z globokim dvovaljnim glasom, ko mu zavijem ročico plina do konca. Začutim, kako trga zadnjo gumo na ostrem kamenju, kako trpi pod neznosno obremenitvijo brutalne moči 98 ’konjev’. Z vsemi silami skušam ohraniti zastavljeno linijo, čim manj opletati z zadnjim koncem motocikla ter se obdržati čim bolj spredaj v idealnem položaju na sedežu podivjane zverine.

Hitrost sunkovito raste in preden pridem do četrte prestave, digitalni merilnik hitrosti že kaže tam nekje okrog 100 kilometrov na uro. Prvi ovinek, ostro levo, zaviram do konca, zadnje kolo blokirano drsi po grušču in le utrjeni ’bankini’ se lahko zahvalim, da me ni odneslo predaleč. KTM-a nagnem, a ne preveč, da zaradi drseče podlage ne bi končal na tleh. V kratkem zavoju se mu najbolj pozna, da je kljub zavidljivo majhni masi 190 kilogramov z vsemi tekočinami razen goriva še vedno zahteven in težak za teren. Spet sledi pospeševanje. Ne morem verjeti, tretja, četrta, zadnje kolo še vedno zavrti v prazno na makadamski podlagi, hitrost pa je že presegla 120 kilometrov na uro. Sledi blag desni, a zelo dolg ovinek. Tu bo treba drseti!

Vstanem v napadalni položaj, z glavo daleč naprej prek krmila, nočem, da mi pri tolikšni hitrosti uide sprednje kolo. Iz pete prestave pretaknem v četrto, da dobim ravno pravšnjo moč na zadnje kolo, in že drsiva s 130 kilometri na uro v dolgem loku. Počutim se kot junak na legendarnem dakarskem reliju! Tega ne more ponuditi običajen enduro motocikel. Medtem ko zadnji del motocikla nežno poplesuje na meji oprijema, zagledam serijo kratkih grbin, ki so jih na odprtem kopu rudnika pustili za seboj ogromni tovornjaki za tovorjenje rude. Sranje, zadnje kolo kar poskakuje prek grbin, nakar ves motocikel prestavi za slab meter v levo. Priznam, malce sem se usra…, a vse se je dobro končalo in pred mano se je že odprla ravnina.

Dodam še nekaj plina, tisti rahli dodatni gib zapestja, varno rezervo, ki jo moraš imeti pri drsenju. KTM še vedno močno pospešuje. Pridem do šeste prestave in nato le še lovim nov osebni makadamski hitrostni rekord. Pomaknjen povsem nazaj na dolgem in udobnem sedežu in sklonjen v nizko držo vsakih nekaj sekund vržem pogled na merilnik hitrosti, na katerem številke počasi, a vztrajno naraščajo: 158, 164, 167, 169, 171, 173, 178, dovolj! Zaviram, ovinek se bliža. Tako hitro nisem z motociklom še nikoli vozil po makadamski podlagi. Morda bi šlo še hitreje, a preveč je razlogov proti pretiranemu tveganju: če bi bil 100-odstotno prepričan, da mi nihče ne bo pripeljal nasproti (fantje na enduro motociklih so trenirali teden dni pred letošnjo dirko in jih je kar mrgolelo na določenih koncih Erzberga), in če skale ob poti ne bi bile tako ostre in trde … Tako se iz ovinka v ovinek približujem vrhu. Tik pod vrhom, zadnjih 50 višinskih metrov, me zajame gosta megla in mora izdatno upočasniti tempo. Končno vrh!

Zdaj sledi drugi del. To je bila namreč šele pot navzgor, zdaj moram še skleniti krog s strmim spustom, počasnejšim, a tehnično zahtevnejšim delom in kratkim kros testom za posladek na koncu, preden pridem do boksov, kjer so KTM-ovimi mehaniki. Spuščanje po ovinkastem in precej ozkem makadamskem kolovozu je preprosto in končno pridem iz megle, do oznake z veliko rdečo piko. Se pravi, da smer priporočajo le bolj izkušenim voznikom. Na vrhu strme drče, posute s plazečim kamenjem, z malce večjimi očmi in s cmokom v grlu počasi spuščam KTM-ov Super enduro in se trudim obstati na kolesih. S precej adrenalina v krvi mi uspe priti do dna, od tam pa v enduro raj! Vijugast potoček, ki teče skozi redko poraščen gozd, me je kar vabil k osvežitvi. Po prvem spoznavanju v ogrevalnem krogu vsi predsodki izpuhtijo, zdaj gre že veliko bolj sproščeno.

Motocikel je tudi na tehničnem terenu presenetljivo vodljiv. Nikakor ni lahkoten, a dobro pripravljenemu vozniku dopušča precej hard enduro pustolovščin. Celo sam Giovanni Sala, večkratni svetovni prvak, je priznal, da se s tem KTM-om pogosto odpravi s prijatelji na čisto prave hard enduro ture. Torej tudi običajnega endura ni nemogoče voziti, s pravo nastavitvijo WP-vzmetenja in primernim tlakom v gumi KTM pripleza precej daleč. Za daljše klance je sicer primernejša druga prestava, ker manj agresivno prenaša moč na zadnje kolo. Premore pa tudi toliko igrivosti, da prečkanje potoka ali večje luže na zadnjem kolesu ni večji napor. Tudi sama zasnova (okvir iz jeklenih molibdenovih cevi, aluminijasta nihajka in zadnji del okvirja) in nadgradnja z vso plastiko vred sta čisto pravi enduraški; se pravi, da se ne zlomita ob prvem padcu, ampak dobro prenašata surove sunke s terena. Sama kakovostna roba!

Po tem kratkem tehničnem delu je bil čas za kros test. Še enkrat močno poprimem za široko aluminijasto Renthalovo krmilo in poizkusim, koliko znanja iz motokrosa lahko unovčim na takem velikanu, ko se niti s svojimi 180 centimetri višine ne morem z obema nogama hkrati dotakniti tal (tako visok je bil samo še Stanovnikov KTM za Dakar). Ravnina in pospeševanje, vse gre brez težav, ovinki zahtevajo večjo previdnost. Zdaj pa skok - odskočišče pa je iz velikega kupa peska! Ni ga hujšega - kolesnice na odskoku in mehka podlaga pri pristanku. A KTM je tudi v skoku dobro uravnotežen z rahlo težjim sprednjim koncem. Vzmetenje z odliko požre vseh 280 kilogramov mase, ko super enduro z mano vred dobi stik s tlemi. Čeprav deluje ogromen, me je znova presenetil, kako uporaben je tudi na tehnično zahtevnem terenu.

Po cilju samo še zadnji del in spet ’nabijanje’ hitrosti tja do 160 kilometrov na uro ter postanek v boksih. »Vse okej, fantje, naslednji krog bi poizkusil z malce mehkejšo nastavitvijo vzmetenja, « so bile moje besede, ko sem ga predajal v roke Južnoafričanu, razvojniku za enduro vzmetenja pri KTM-u. Tako poteka krog na Erzbergu s KTM-om 950 R Super enduro. Tisti dan sem jih kljub dežju, ki je padal ves dan, naredil šest in skoraj pet ur presedel na motociklu. Super enduro nima besede super v imenu kar tako, ampak tudi nekaj pomeni. Po dobrem vtisu, ki ga je pustil name na terenu, bi ga z veseljem pognal še na izlet po cesti. Imam občutek, da bi se odlično ujela.

Aja, še to, dragi mehaniki, ki ste skrbeli za vse naše napake in brezhibno stanje jeklenih konjičkov, opravičujem se vam za dve predrti zračnici. Se oddolžim zvečer ob pivu.

 

KTM 950 R Super enduro

 

Cena osnovnega modela: 2.700.000 SIT

 

Tehnični podatki

 

Motor: 4-taktni, V 75° dvovaljni, tekočinsko hlajen. 942 cm3, 2x uplinjača Keihin 43 mm

Prenos moči: 6-stopenjski menjalnik, veriga

Vzmetenje: nastavljive vilice USD, zadaj enojni nastavljivi hidravlični blažilnik PDS

Gume: spredaj 90/90 R21, zadaj 140/80 R18

Zavore: spredaj kolut premer 300 mm, zadaj kolut premera 240 mm

Medosna razdalja:1.577 mm

Višina sedeža od tal: 965 mm

Posoda za gorivo: 14, 5 l

Masa brez goriva: 190 kg

Prodaja: Axle, d. o. o., Koper (www.axle.si), Habat Moto Center, Ljubljana (www.hmc-habat.si), Motor Jet, d. o. o., Maribor (www.motorjet.com), Moto Panigaz, d. o. o., Kranj (www.motoland.si)

 

Hvalimo

 

adrenalinska bomba

uporabnost

 

Grajamo

 

višina sedeža

besedilo: Peter Kavčič

foto: Manfred Halwax, Herwig Peuker, Freeman Gary

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri